Tukidid
Tukidid | |
|---|---|
| Domače ime | Θουκυδίδης |
| Rojstvo | 460. pr. n. št. Halimous[d] |
| Smrt | 395 pr. n. št. Atene[1] |
| Poklic | zgodovinar, pisatelj |
| Državljanstvo | Atene[2] |
Tukídid ali Tukidídes (starogrško Θουκυδίδης: Thūkydídēs), starogrški zgodovinar, * med 460 in 455 pr. n. št. † 395 pr. n. št.
Bil je atenski zgodovinar in vojskovodja. Njegovo delo Zgodovina peloponeške vojne opisuje vojno med Šparto in Atenami v 5. stoletju pr. n. št. in sicer do leta 411 pr. n. št. Tukidida so označili za očeta »znanstvene zgodovine« tisti, ki sprejemajo njegove trditve, da je pri pisanju upošteval stroga merila nepristranskosti, zbiranja dokazov ter analize vzrokov in posledic – pri čemer se ni skliceval na posege bogov –, kot je to pojasnil v uvodu v svoje delo.[3][4][5]
Tukidida imenujejo tudi očeta šole političnega realizma, ki na politično ravnanje posameznikov in posledične odnose med državami gleda kot na nekaj, kar v svojem bistvu temelji na strahu in lastnem interesu ter je z njima pogojeno.[6] Njegovo delo še danes preučujejo na univerzah in vojaških akademijah po vsem svetu.[7] Tako imenovani melijski dialog velja za temeljno besedilo teorije mednarodnih odnosov, njegova različica Periklejevega posmrtnega govora pa je predmet poglobljenega preučevanja med političnimi teoretiki, zgodovinarji in klasičnimi filologi. Na splošno velja, da je Tukidid razvil razumevanje človeške narave, s katerim je pojasnjeval ravnanje ljudi v kriznih razmerah, kot so epidemije, pokoli in vojne.[8]
Življenje
[uredi | uredi kodo]Kljub njegovemu ugledu med zgodovinarji, sodobni zgodovinarji o Tukididovem življenju vedo razmeroma malo. Najzanesljivejši podatki izhajajo iz njegovega lastnega dela Zgodovina peloponeške vojne, v katerem omenja svojo pripadnost, očetovo ime in rojstni kraj. Tukidid navaja, da je sodeloval v vojni, zbolel za kugo in bil zaradi demokratične oblasti izgnan. Morda je sodeloval tudi pri zatiranju upora na Samosu.[9]
Dokazi iz klasičnega obdobja
[uredi | uredi kodo]Tukidid se opredeljuje kot Atenčan; pove nam, da je bilo njegovemu očetu ime Oloros in da je izhajal iz atenske deme Halimous.[10] Po neki sporni anekdoti naj bi Tukidid v starosti 10–12 let z očetom obiskal atensko agoro, kjer je prisluhnil predavanju zgodovinarja Herodota. Nekateri viri navajajo, da je mladi Tukidid po predavanju jokal od veselja in sklenil, da bo pisanje zgodovine njegovo življenjsko poslanstvo. Ista pripoved pravi, da je Herodot po predavanju spregovoril z dečkom in njegovim očetom ter pripomnil: »Oloros, tvoj sin hrepeni po znanju.« Ta dogodek najverjetneje izvira iz poznejšega grškega ali rimskega zapisa o njegovem življenju.[11]
Preživel je atensko kugo,[12] ki je terjala življenje Perikleja in številnih drugih Atenčanov. V tem opisu najdemo prvo zabeleženo opažanje o pridobljeni odpornosti (imunosti).[13] Zapisal je tudi, da je imel v lasti rudnike zlata v kraju Skapte Hyle (dobesedno »izkopani gozd«) – na obalnem območju v Trakiji, nasproti otoka Tasos.[14]

Zaradi svojega vpliva v trakijski regiji je bil Tukidid leta 424 pr. n. št. poslan na Tasos v vlogi stratega (generala). Pozimi leta 424–423 pr. n. št. je spartanski general Brazidas napadel Amfipolis – mesto na trakijski obali, od Tasosa oddaljeno pol dneva plovbe proti zahodu –, kar je sprožilo bitko pri Amfipolisu. Evkles, atenski poveljnik v Amfipolisu, je na pomoč poklical Tukidida.[15] Brazidas, ki se je zavedal, da je Tukidid na Tasosu in da uživa ugled med prebivalci Amfipolisa, hkrati pa se je bal prihoda pomoči po morju, je hitro ukrepal in prebivalcem Amfipolisa ponudil zmerne pogoje za predajo, kar so ti sprejeli. Ko je torej Tukidid prispel, je bil Amfipolis že pod spartanskim nadzorom.[16]
Amfipolis je imel velik strateški pomen, novica o njegovem padcu pa je v Atenah povzročila veliko vznemirjenje.[17] Za padec mesta so okrivili Tukidida, čeprav je sam trdil, da ni kriv in da do mesta preprosto ni mogel pravočasno prispeti. Ker mu ni uspelo rešiti Amfipolisa, je bil izgnan:[18]
Vse to sem doživel, saj sem bil dovolj star, da sem dogodke razumel, in sem jim posvečal pozornost, da bi o njih izvedel natančno resnico. Po poveljevanju pri Amfipolisu mi je bilo usojeno, da sem dvajset let preživel v izgnanstvu zunaj svoje domovine; ker sem bil prisoten pri obeh sprtih straneh – zaradi izgnanstva zlasti pri Peloponežanih –, sem imel dovolj časa, da sem dogajanje podrobneje opazoval.
Ker je kot izgnanec iz Aten lahko svobodno potoval med peloponeškimi zavezniki, je Tukidid vojno opazoval z vidika obeh strani. Trdil je, da je svojo zgodovino začel pisati takoj, ko je vojna izbruhnila, saj je predvideval, da bo to ena največjih vojn med Grki.
Atenec Tukidid je opisal vojno med Peloponežani in Atenci; pisanje je začel v trenutku, ko je vojna izbruhnila, saj je verjel, da bo to velika vojna, vredna zapisa bolj kot katera koli pred njo.[19]
To je vse, kar je Tukidid zapisal o svojem življenju, vendar so iz zanesljivih sočasnih virov znana še nekatera druga dejstva. Herodot navaja, da je ime Olor – ime Tukididovega očeta – povezano s Trakijo in trakijsko kraljevo rodbino.[20] Tukidid je bil verjetno sorodstveno povezan z atenskim državnikom in vojskovodjo Miltiadom ter njegovim sinom Kimonom; bila sta voditelja stare aristokracije, ki so jo izrinili radikalni demokrati. Tudi Kimonov stari oče po materini strani je nosil ime Olor, zaradi česar je takšna povezava precej verjetna. Pred zgodovinarjem je živel še en Tukidid, ki je bil prav tako povezan s Trakijo, kar prav tako močno nakazuje na sorodstveno povezavo med njima. Tukididov mozaik iz Džeraša v Jordaniji (rimsko obdobje, 3. stoletje n. št.), ki ga hranijo v Pergamonskem muzeju v Berlinu.

Če združimo vse razpoložljive drobce dokazov, se zdi, da je imela Tukididova družina v Trakiji v lasti veliko posestvo, vključno z rudniki zlata, ki ji je zagotavljalo znatno in dolgotrajno premoženje. Za varnost in trajno blaginjo tako bogatega posestva so bile verjetno potrebne uradne vezi z lokalnimi kralji ali poglavarji; to pojasnjuje, zakaj je družina prevzela izrazito trakijsko kraljevsko ime Oloros. Po izgonu se je Tukidid – kot pogosto navajajo – naselil na tem posestvu; zaradi obilnih dohodkov iz rudnikov zlata se je lahko v celoti posvetil pisanju zgodovine in raziskovalnemu delu. V bistvu je šlo za premožnega moža z dobrimi zvezami, ki se je po tem, ko se je moral umakniti iz političnega in vojaškega življenja, odločil, da bo svoje zgodovinske raziskave financiral sam.
Poznejši viri
[uredi | uredi kodo]
Preostali podatki o Tukididovem življenju izvirajo iz poznejših in precej manj zanesljivih antičnih virov; Marcelin je Tukididov življenjepis napisal približno tisoč let po njegovi smrti. Po navedbah Pavzanija je neki Oenobij dosegel sprejetje zakona, ki je Tukididu omogočil vrnitev v Atene – domnevno kmalu po predaji mesta in koncu vojne leta 404 pr. n. št. Pavzanij nadalje navaja, da je bil Tukidid na poti nazaj v Atene umorjen, njegov grob pa postavlja v bližino vrat Melite.[21] Mnogi dvomijo o tem poročilu, saj obstajajo dokazi, ki kažejo, da je živel še leta 397 pr. n. št. ali morda celo nekoliko dlje. Plutarh omenja izročilo, da je bil umorjen v Skapte Hule in da so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni v Atene, kjer so mu v družinskem grobnem prostoru Kimona postavili spomenik.[22] Pri tem se pojavljajo težave, saj je bila ta lokacija zunaj Tukididove deme (upravne enote), izročilo pa sega do Polemona, ki je trdil, da je odkril prav takšen spomenik.[23] Didim omenja še en grob v Trakiji.[24]
Tukididovo pripovedovanje se prekine sredi leta 411 pr. n. št. Ta nenaden konec so tradicionalno razlagali s tem, da je avtor umrl med pisanjem dela, čeprav obstajajo tudi drugačne razlage. V opisu atenske kuge Tukidid omenja, da so se starejši Atenci menda spominjali verza, ki je napovedoval dorsko vojno, v kateri naj bi nastopila »kuga« (grško loimos – λοιμός).[25] Pozneje je prišlo do spora, saj so nekateri trdili, da se izrek v resnici nanaša na pojav »lakote« (grško limos – λιμός) v takšni vojni. Tukidid ob tem sklepa, da ljudje svoje spomine prilagajajo trenutnemu trpljenju, ki ga doživljajo. Če bi se ista situacija ponovila, vendar tako, da bi ljudje namesto kuge trpeli zaradi lakote, bi se verz ohranil v drugačni obliki – v smislu lakote (limos) –, s čimer bi bil ovržen uveljavljeni pregovor, ki govori o kugi (loimos).[26][27]
Tukidid je občudoval Perikleja, odobraval je njegovo oblast nad ljudstvom, do demagogov, ki so prišli za njim, pa je gojil izrazit odpor. Ni odobraval demokratičnega ljudstva niti radikalne demokracije, ki jo je uvedel Periklej; menil je, da je demokracija sprejemljiva le, če jo vodi dober voditelj.[28] Tukididov prikaz dogodkov je na splošno objektiven; tako na primer ne zmanjšuje negativnih posledic lastnega neuspeha v bitki pri Amfipolisu. Včasih pa vendarle privrejo na dan močna čustva, denimo v njegovih ostrih sodbah o demokratičnih voditeljih Kleonu[29][30] in Hiperbolu.[31]
Obstaja mnenje, da so Tukidida pretresla trpljenja, ki so neločljivo povezana z vojno in da ga je skrbelo za ekscese, h katerim je v takšnih razmerah nagnjena človeška narava. To je razvidno iz njegove analize grozodejstev, zagrešenih med državljansko vojno na Korkiri,[32] kjer je zapisal tudi misel, da je »vojna nasilen učitelj« (πόλεμος βίαιος διδάσκαλος).
Zgodovina peloponeške vojne
[uredi | uredi kodo]
Tukidid je menil, da je bila peloponeška vojna dogodek neprimerljivega pomena.[33] Zato je ob začetku vojne leta 431 pr. n. št. začel pisati Zgodovino.[34] Izjavil je, da je njegov namen napisati delo, ki bo služilo kot »trajna lastnina« (dobesedno: »lastnina za vse čase«).[35] Zgodovina se prekine proti koncu 21. leta vojne (411 pr. n. št.), kmalu po atenskem porazu pri Sirakuzah, zato ne obravnava zadnjih sedmih let spopada.
Zgodovina peloponeške vojne je bila dopolnjevana še dolgo po koncu vojne leta 404 pr. n. št., kar dokazuje omemba zaključka vojne v prvi knjigi (I.1.13).[36][37] Po njegovi smrti je bila Tukididova Zgodovina razdeljena na osem knjig. To razdelitev so najverjetneje izvedli knjižničarji in arhivarji, ki so bili tudi sami zgodovinarji in učenjaki, najverjetneje v Aleksandrijski knjižnici.
Tukidida na splošno uvrščajo med prve prave zgodovinarje. Tako kot njegov predhodnik Herodot, znan kot »oče zgodovine«, tudi Tukidid pripisuje velik pomen pričevanjem očividcev in piše o dogodkih, pri katerih je verjetno tudi sam sodeloval. Prav tako je skrbno preučeval pisne vire in o dogodkih, ki jih je opisoval, spraševal njihove udeležence. Za razliko od Herodota, čigar zgodbe pogosto svarijo, da ošabnost (hubris) izzove jezo bogov, Tukidid v človeških zadevah ne priznava božjega posredovanja.[38]
Tukidid je imel velik vpliv na poznejše helenistične in rimske zgodovinarje, čeprav natančna opredelitev njegovega sloga v primerjavi s slogom številnih kasnejših zgodovinarjev ostaja nejasna.[39] Bralci v antiki so nadaljevanje slogovne zapuščine Zgodovine pogosto pripisovali delom Ksenofonta, ki velja za Tukididovega domnevnega intelektualnega naslednika. V takšnih branjih so Ksenofontove spise pogosto označevali kot poskuse »dokončanja« Tukididove Zgodovine. Vendar pa so številne od teh razlag med sodobnimi učenjaki, kot je Dillery, naletele na precejšen skepticizem; ti zavračajo pristop, po katerem bi Ksenofonta razlagali skozi prizmo Tukidida. Trdijo namreč, da je Tukididovo »moderno« zgodovinopisje (opredeljeno kot zasnovano na literarnih in zgodovinskih temah) v nasprotju s Ksenofontovim prikazom v delu Helenska zgodovina (Hellenica). Slednje namreč odstopa od helenske zgodovinopisne tradicije, saj mu manjka predgovor ali uvod, prav tako pa v njem ni »krovnega koncepta«, ki bi zgodovinsko pripoved povezoval v celoto.[40]
Pomembna razlika med Tukididovim načinom pisanja zgodovine in pristopom sodobnih zgodovinarjev je v tem, da Tukidid vključuje dolge, formalne govore. Kot sam navaja, gre za literarne rekonstrukcije in ne za dobesedne navedke izrečenega – oziroma morda za to, kar je po njegovem mnenju 'moralo' biti izrečeno. Lahko bi rekli, da bi brez tega postopka bistvo izrečenega ostalo povsem neznano; danes imajo zgodovinarji na voljo obilico gradiva – pisne vire, arhive in tehnologijo za snemanje. Tukididova metoda je torej pripomogla k temu, da njegovi viri, ki so bili večinoma ustni, niso utonili v pozabo. Ne vemo, kako so te zgodovinske osebnosti dejansko govorile. Tukidid pri njihovem upodabljanju uporablja junaški slog. Znan primer je Periklejev posmrtni govor, v katerem avtor izkazuje čast pokojnim, hkrati pa vključuje tudi zagovor demokracije:
Ves svet je grobnica slavnih mož; častijo jih ne le s stebri in napisi v njihovi domovini, temveč tudi v tujih deželah, s spomeniki, ki niso vklesani v kamen, temveč v človeška srca in misli.(2:43)
S stilističnega vidika umestitev tega odlomka služi tudi krepitvi kontrasta z opisom kuge v Atenah, ki sledi takoj zatem in nazorno poudarja grozo človeške minljivosti ter s tem ustvarja močan vtis verodostojnosti.
Čeprav so mnogi ležali nepokopani, se jih ptice in zveri niso dotaknile – ali pa so poginile, ko so jih poskusile [...]. Trupla umirajočih so ležala drug na drugem, polmrtvi ljudje pa so omahovali po ulicah in se v hrepenenju po vodi zbirali okoli vodnjakov. Tudi svetišča, v katerih so si uredili bivališča, so bila polna trupel ljudi, ki so tam umrli; kajti ker je nesreča presegla vse meje, so ljudje, ne vedoč, kaj jih čaka, izgubili vsakršno spoštovanje do premoženja bogov in dolžnosti do njih. Vsi dotedanji pogrebni običaji so bili povsem porušeni, zato so trupla pokopavali, kakor so pač mogli. Mnogi so zaradi pomanjkanja ustreznih pripomočkov – saj jim je umrlo že toliko prijateljev – posegli po nadvse neprimernih načinih pokopa: včasih so prehiteli tiste, ki so že pripravili grmado, in nanjo vrgli svojega pokojnika ter jo prižgali; drugič pa so truplo, ki so ga nosili, vrgli na grmado, na kateri je že gorelo drugo truplo, in odšli.(2:52)
Tukidid ne razpravlja o umetnosti, književnosti ali družbenem okolju, v katerem se odvijajo dogodki, opisani v njegovi knjigi, in v katerem je sam odraščal. Svoj namen je videl v beleženju konkretnega dogodka, ne pa celotnega zgodovinskega obdobja, zato si je močno prizadeval izločiti vse, kar se mu je zdelo nepomembno ali odveč.
Filozofski nazor in vplivi
[uredi | uredi kodo]Paul Shorey označuje Tukidida kot »cinika brez moralne občutljivosti«.[42] Poleg tega ugotavlja, da je Tukidid človeško naravo razumel kot strogo določeno s fizičnim in družbenim okoljem ter temeljnimi željami.[43] Francis Cornford je bil bolj niansiran: Tukididova politična vizija je bila prežeta s tragičnim etičnim pogledom, v katerem:
Človek, odrezan od narave in ji nasprotujoč, stopa po ozki poti, nepovezan s tem, kar leži onkraj, osvetljen le z nekaj šibkimi žarki človeške »predvidljivosti« (γνώμη/gnome) ali pa z varljivimi, blodečimi plameni upanja. V sebi, kot zaokrožena celota, nosi svojo usodo – ta je zapisana v njegovem značaju in skupaj z nameni, ki iz njega izvirajo, oblikuje njegovo pot. Po Tukididovem mnenju je to vse, kar lahko rečemo: »razen tega, da iz okoliške teme občasno udarijo slepeče sile usode – nepojasnjene in nepredvidene.«[44]
Tukididovo delo kaže na vpliv sofističnega nauka, ki pomembno sooblikuje miselnost in značaj njegove Zgodovine.[45] Med možne dokaze sodijo njegova skeptična stališča o pravičnosti in morali.[46] V Zgodovini najdemo tudi elemente – denimo njegove poglede na naravo, ki se osredotočajo na dejstveno, empirično in neantropomorfno – ki nakazujejo, da je bil vsaj seznanjen z nazori filozofov, kot sta Anaksagora in Demokrit. Prav tako obstajajo dokazi, da je poznal dele korpusa hipokratovskih medicinskih spisov.[47]
Tukidida je še posebej zanimal odnos med človeškim razumom in presojo,[48] med usodo in nujnostjo ter zamisel, da je zgodovina preveč iracionalna in nepredvidljiva, da bi jo bilo mogoče napovedati.[49]
Kritična interpretacija
[uredi | uredi kodo]
Raziskovalci so tradicionalno menili, da je Tukidid prepoznaval in učil, da demokracije potrebujejo vodstvo, a da je to vodstvo lahko za demokracijo nevarno. Leo Strauss (v delu Mesto in človek vidi težavo v naravi atenske demokracije, do katere je bil Tukidid po njegovem mnenju ambivalenten. Tukididova »modrost je bila mogoča« zaradi periklejske demokracije, ki je sprostila posameznikovo drznost, podjetnost in kritičnega duha; ta sprostitev je – s tem, ko je omogočila razvoj neomejenih političnih ambicij – privedla do imperializma in sčasoma do notranjih spopadov.[50]
Po mnenju kanadskega zgodovinarja Charlesa Norrisa Cochrana (1889–1945) Tukididova natančna predanost opazljivim pojavom, osredotočenost na vzrok in posledico ter strogo izključevanje drugih dejavnikov napovedujejo znanstveni pozitivizem dvajsetega stoletja. Cochrane, sin zdravnika, je domneval, da so na Tukidida – na splošno (in še posebej pri opisu kuge v Atenah) – vplivale metode in razmišljanje zgodnjih medicinskih piscev, kot je bil Hipokrat s Kosa.[3]
Po drugi svetovni vojni je klasična filologinja Jacqueline de Romilly opozorila, da je bilo vprašanje atenskega imperializma ena od tem, s katerimi se je Tukidid ukvarjal, ter njegovo zgodovinopisje postavila v kontekst grškega razmišljanja o mednarodni politiki. Od izida njene študije so tudi drugi raziskovalci podrobneje preučevali Tukididovo obravnavo realpolitike.
Drugi raziskovalci so v ospredje postavili literarne odlike Zgodovine; te vidijo v pripovedni tradiciji Homerja in Hezioda ter v ukvarjanju s konceptoma pravičnosti in trpljenja – konceptoma, ki ju najdemo pri Platonu in Aristotelu, vprašanja o njiju pa zastavljata tudi Ajshil in Sofoklej.[51] Richard Ned Lebow označuje Tukidida za »zadnjega izmed tragikov« in navaja, da se je »Tukidid pri snovanju svojega zgodovinopisja močno opiral na epsko poezijo in tragedijo; zato ni presenetljivo, da je tudi njegovo delo zasnovano kot pripoved«.[52] S tega vidika slepo in nepremišljeno ravnanje Atencev (pa tudi vseh drugih akterjev) – čeprav je morda neločljivo povezano s človeško naravo – vodi v njihov propad. Njegova Zgodovina bi torej lahko služila kot opozorilo voditeljem, naj bodo preudarnejši, saj jih opominja, da bo nekdo njihova dejanja presojal z objektivnostjo zgodovinarja in ne z laskanjem kronista.[53]
Zgodovinar J. B. Bury piše, da delo Tukidida »pomeni najdaljši in najbolj odločilen korak, ki ga je kdaj koli naredil posameznik, da bi zgodovino oblikoval v to, kar je danes«.[54]
Zgodovinar H. D. Kitto meni, da je Tukidid pisal o peloponeški vojni ne zato, ker bi bila najpomembnejša vojna v antiki, temveč zato, ker je povzročila največ trpljenja. Nekateri odlomki v Tukididovi knjigi so napisani »s takšno intenzivnostjo čustev, ki jo je morda presegla le Sapfo sama«.[55]
Karl Popper v svoji knjigi Odprta družba in njeni sovražniki piše, da je bil Tukidid »morda največji zgodovinar, kar jih je kdaj živelo«. Tukididovo delo, nadaljuje Popper, predstavlja »interpretacijo, stališče; in pri tem se nam z njim ni treba strinjati«. V vojni med atensko demokracijo in »zamrznjenim oligarhičnim tribalizmom Šparte« ne smemo nikoli pozabiti na Tukididovo »nehote prisotno pristranskost« ter na to, da »njegovo srce ni bilo na strani Aten, njegovega rojstnega mesta«.[56]
Čeprav očitno ni pripadal skrajnemu krilu atenskih oligarhičnih združenj, ki so med vojno sodelovala s sovražnikom, je bil zagotovo član oligarhične stranke; ni bil naklonjen niti atenskemu ljudstvu – *demosu*, ki ga je izgnalo – niti njegovi imperialistični politiki.
Primerjava z Herodotom
[uredi | uredi kodo]
Tukidid in njegov neposredni predhodnik Herodot sta oba pomembno vplivala na zahodno historiografijo. Tukidid svojega predhodnika ne omenja po imenu, vendar velja prepričanje, da se nanj nanaša njegova znamenita uvodna izjava:[57][58]
Morda bo poslušanje tega dela manj prijetno, saj v njem ni pravljičnih prvin. Toda tisti, ki želijo spoznati resnico o dogodkih – in o tem, kar se bo glede na človeško naravo morda spet zgodilo (ali pa se bo zgodilo nekaj podobnega) – bodo v tem delu našli dovolj koristnega. Napisano je kot trajna pridobitev in ne kot delo, namenjeno enkratnemu predstavitvenemu nastopu za pridobitev nagrade.(1:22)
Herodot v svojih Zgodbah (ali Zgodovini) ne beleži le dogodkov iz perzijskih vojn, temveč tudi geografske in etnografske podatke ter pripovedi, s katerimi se je srečal med svojimi obsežnimi potovanji. Običajno o slišanem ne poda dokončne sodbe. Kadar naleti na nasprotujoča si ali neverjetna poročila, predstavi obe plati, pove, kaj sam meni o tem, nato pa bralce prepusti lastni presoji.[59] Sodobni zgodovinarji se seveda praviloma vzdržijo izražanja osebnih prepričanj, saj bi to pomenilo podajanje sodbe o dogodkih in ljudeh, o katerih zgodovinar poroča. Znano je, da so Herodotovo delo recitirali na festivalih, kjer so podeljevali nagrade – na primer med igrami v Olimpiji.[60]
Herodot na zgodovino gleda kot na vir moralnih naukov, pri čemer konflikte in vojne razume kot nesreče, ki izvirajo iz prvotnih krivic in se nadaljujejo v ciklih maščevanja.[61] Tukidid pa nasprotno trdi, da se omejuje zgolj na dejstvena poročila o sočasnih političnih in vojaških dogodkih, ki temeljijo na jasnih pričevanjih očividcev iz prve roke,[62] čeprav – za razliko od Herodota – svojih virov ne razkriva. Tukidid življenje dojema izključno kot politično življenje, zgodovino pa kot politično zgodovino. V njegovi analizi političnih dogodkov konvencionalni moralni vidiki ne igrajo nobene vloge, medtem ko so geografski in etnografski vidiki izpuščeni ali pa imajo v najboljšem primeru drugoten pomen. Poznejši grški zgodovinarji – kot so Ktezij, Diodor Sicilski, Strabon, Polibij in Plutarh – so na Tukididova dela gledali kot na zgled verodostojnega zgodovinopisja. Lukijan[63] navaja, da je Tukidid grškim zgodovinarjem postavil pravilo, naj poročajo o tem, kar se je dejansko zgodilo (ὡς ἐπράχθη). Grški zgodovinarji iz 4. stoletja pr. n. št. so sprejeli stališče, da je zgodovina politična in da je sodobna zgodovina pravo področje delovanja zgodovinarja.[64] Cicero imenuje Herodota »očeta zgodovine«;[65] vendar pa ga je grški pisec Plutarh v svojem delu Moralia (Etika) kritiziral in ga označil za filobarbarosa oziroma »ljubitelja barbarov«, kar naj bi bilo v škodo Grkom.[66] Za razliko od Tukidida pa so vsi ti avtorji na zgodovino še naprej gledali kot na vir moralnih naukov; s tem so v svoja dela vnesli osebna stališča, ki jih v Tukididovih objektivnih in nepristranskih spisih – osredotočenih zgolj na nepristransko poročanje o dogodkih – ni bilo zaslediti.
Zaradi izgube znanja grškega jezika sta bila Tukidid in Herodot v srednjem veku v zahodni Evropi večinoma pozabljena, čeprav je njun vpliv v bizantinskem svetu ostal živ. V Evropi je Herodot postal znan in zelo cenjen šele konec 16. in v začetku 17. stoletja in sicer kot etnograf – deloma zaradi odkritja Amerike, kjer so naleteli na običaje in živali, ki so bili še bolj presenetljivi od tistih, o katerih je poročal on. Poleg tega so podatki o bližnjevzhodnih deželah, navedeni v Zgodovini, v času reformacije služili kot podlaga za določanje biblične kronologije, kakršno je zagovarjal Isaac Newton.
Prvi evropski prevod Tukidida (v latinščino) je med letoma 1448 in 1452 izdelal humanist Lorenzo Valla, prvo grško izdajo pa je leta 1502 objavil Aldo Manuzio. V času renesanse je Tukidid med zahodnoevropskimi zgodovinarji kot politični filozof vzbudil manj zanimanja kot njegov naslednik Polibij, čeprav je Poggio Bracciolini trdil, da je nanj vplival.[67] V delu Vladar (1513) Niccolòja Machiavellija, ki zagovarja stališče, da mora biti glavni cilj novega vladarja »ohranitev države« [tj. njegove oblasti] in da je pri tem pogosto prisiljen ravnati v nasprotju z vero, človečnostjo in religijo, ni veliko dokazov o Tukididovem vplivu. Kasnejši zgodovinarji, na primer J. B. Bury, so opazili vzporednice med njima:
Če bi Tukidid namesto zgodovinskega dela napisal analitično razpravo o politiki, s posebnim poudarkom na atenskem imperiju, je verjetno, da ... bi lahko prehitel Machiavellija ... [saj] celoten podton Tukididove obravnave zgodovine sovpada z Machiavellijevim temeljnim načelom – prevlado državnega interesa. Za ohranitev države, je menil florentinski mislec, »je državnik pogosto prisiljen ravnati v nasprotju z vero, človečnostjo in religijo«. ... Toda ... pravi Machiavelli – ne tisti iz mitov – je gojil ideal: Italija za Italijane, Italija, osvobojena tujcev; in v službi tega ideala si je želel videti uveljavitev svoje teoretične politične vede. Tukidid nima pred očmi nobenega političnega cilja; bil je zgolj zgodovinar. Vendar pa je bila za oba značilna metoda, ki izključuje konvencionalna čustva in moralne sodbe.[68]

V 17. stoletju je angleški politični filozof Thomas Hobbes – čigar delo Leviatan zagovarja absolutno monarhijo – občudoval Tukidida in leta 1628 kot prvi prevedel njegova dela v angleščino neposredno iz grščine. Tukidid, Hobbes in Machiavelli veljajo za utemeljitelje zahodnega političnega realizma, v skladu s katerim se mora državna politika osredotočati predvsem ali izključno na ohranjanje vojaške in gospodarske moči, ne pa na ideale ali etiko.
Pozitivistični zgodovinarji 19. stoletja so poudarjali to, kar so razumeli kot Tukididovo resnobnost, njegovo znanstveno objektivnost in napreden pristop k obravnavi dokaznega gradiva. Med nemškimi filozofi, kot so Friedrich Schelling, Friedrich Schlegel in Friedrich Nietzsche, se je razvil pravi kult; Nietzsche je denimo trdil, da »[v Tukididu], upodabljavcu človeka, tista kultura najbolj nepristranskega poznavanja sveta najde svoj zadnji veličastni cvet«. Švicarski zgodovinar iz poznega 18. stoletja, Johannes von Müller, je Tukidida opisal kot »najljubšega avtorja največjih in najplemenitejših mož ter enega najboljših učiteljev modrosti človeškega življenja«.[69] Za Eduarda Meyerja, Thomasa Babingtona Macaulayja in Leopolda von Rankeja – začetnike sodobnega zgodovinopisja, ki temelji na virih – je bil Tukidid prav tako zgleden zgodovinar.[70][71][72]
Generali in državniki so ga cenili: svet, ki ga je orisal, je bil njihov svet – ekskluziven klub ljudi, ki obvladujejo vzvode moči. Ni naključje, da se Tukidid še danes pojavlja kot vodilni duh na vojaških akademijah, v neokonzervativnih možganskih trustih in v delih avtorjev, kot je Henry Kissinger. Po drugi strani je bil Herodot pogosto izbira domišljije polnih romanopiscev (roman Angleški pacient Michaela Ondaatjeja in istoimenski film sta prodajo Zgodovine spodbudila v povsem nepričakovanem obsegu) ter – kot hrana za lačno dušo – tudi za prav tako domiselnega dopisnika iz tujine, Ryszarda Kapuścińskega, ki je prihajal iz Poljske v času železne zavese.[73]
Ti zgodovinarji so občudovali tudi Herodota, saj so družbena in etnografska zgodovina vse bolj postajali priznani kot dopolnilo politični zgodovini.[74] V 20. stoletju je ta usmeritev privedla do del Johana Huizinge, Marca Blocha in Fernanda Braudela, ki so orali ledino pri preučevanju dolgoročnih kulturnih in gospodarskih procesov ter vzorcev vsakdanjega življenja. Šola Annales, ki je zgled te usmeritve, velja za nadaljevanje izročila Herodota.[75]
Hkrati je v času hladne vojne na področju mednarodnih odnosov postajal vse pomembnejši vpliv Tukidida in sicer prek del Hansa Morgenthaua, Lea Straussa in Edwarda Carra.[76][77]
Napetost med tukididovskim in herodotovskim izročilom sega onkraj zgodovinopisnega raziskovanja. Po mnenju Irvinga Kristola, ki se je sam označil za ustanovitelja ameriškega neokonzervatizma, je Tukidid napisal »najljubše neokonzervativno besedilo o zunanji politiki«;[78] poleg tega je Tukidid obvezno branje na Pomorski vojni akademiji (Naval War College), ameriški ustanovi v Rhode Islandu. Po drugi strani pa Daniel Mendelsohn v recenziji nedavne izdaje Herodotovih del navaja, da je bilo – vsaj v času njegovega podiplomskega študija med hladno vojno – izražanje občudovanja do Tukidida oblika samopredstavitve,
Biti občudovalec Tukididove Zgodovine – z njenim globokim cinizmom do političnega, retoričnega in ideološkega hinavstva ter z nadvse prepoznavnimi akterji: liberalno, a hkrati imperialistično demokracijo in avtoritarno oligarhijo, ki na oddaljenih obrobjih imperija bijeta izčrpavajočo vojno prek posrednikov – je pomenilo razglašati se za treznega poznavalca globalne realpolitike.[79]
Neki drug sodobni zgodovinar meni, da je sicer res, da se je kritično zgodovinopisje »začelo s Tukididom«, vendar bi lahko trdili tudi, da je bil Herodotov pristop – obravnavanje preteklosti kot razloga za sedanjo podobo sveta ter iskanje vzrokov za dogodke zunaj vpliva usode (Tyche) in bogov – še bistveno večji korak naprej.[80]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Record #11862234X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
- ↑ Biblioteca Virtual Miguel de Cervantes — 1999.
- 1 2 Cochrane, Charles Norris (1929). Thucydides and the Science of History. Oxford University Press. str. 179.
- ↑ Meyer, p. 67; de Sainte Croix.
- ↑ Korab-Karpowicz, W. Julian (26. julij 2010). »Political Realism in International Relations«. V Edward N. Zalta (ur.). The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Summer 2013 izd.). Pridobljeno 23. marca 2016.
- ↑ Strauss, p. 139.
- ↑ Katherine Harloe, Morley, Neville, eds., Thucydides and the Modern World: Reception, Reinterpretation, and Influence from the Renaissance to the Present. Cambridge, Cambridge University Press (2012). p. 12.
- ↑ »What Thucydides Teaches Us About War, Politics, and the Human Condition«. War on the Rocks (v ameriški angleščini). 9. avgust 2017. Pridobljeno 30. julija 2023.
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Herodot iz Halikarnasa. Zgodbe. Ljubljana: Slovenska Matica v Ljubljani (2003), p. 22. The original quote (in Slovene): Oloros, tvoj sin koprni po izobrazbi.
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ 106.3. Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ »Thucydides, The Peloponnesian War, book 1, chapter 1, section 1«. data.perseus.org. Pridobljeno 7. marca 2018.
- ↑ Herodotus, The Histories
- ↑ Pavzanij, Description of Greece, 1.23.9.
- ↑ Plutarh, Cimon 4.1.2.
- ↑ Luciano Canfora (2006). “Biographical Obscurities and Problems of Composition”. Antonis Tsakmakis, Antonios Rengakos (eds.). Brill's Companion to Thucydides. Brill, pp. 6–7, 63–33. ISBN 978-90-474-0484-2.
- ↑ Canfora (2006). p. 8.
- ↑ “ἥξει Δωριακὸς πόλεμος καὶ λοιμὸς ἅμ᾽ αὐτῷ.’ 2:54.2.
- ↑ Thucydides, Peloponessian War, 2:54.2–3.
- ↑ Lowell Edmunds, 'Thucydides in the Act of Writing,' in Jeffrey S. Rusten (ed.), Thucydides, Oxford University Press 2009. ISBN 978-0-199-20619-3. pp. 91–113, p. 111.
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ ,Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War/ref> Kleona včasih povezujejo tudi s Tukididovim izgnanstvom.<ref>Marcellinus, Life of Thucydides p. 46.
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Zagorin, Perez. Thucydides. (Princeton University Press, 2015), p. 9.
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Thucydides. . History of the Peloponnesian War – prek Wikivir.
- ↑ Mynott, Jeremy, The War of the Peloponnesians and Athenians. Cambridge, Cambridge University Press (2013). p. 11.
- ↑ Grant, Michael (1995). Greek and Roman Historians: Information and Misinformation. London: Routledge. str. 55–56. ISBN 0-415-11770-4.
- ↑ Hornblower, Simon, Spawforth, Antony, Eidinow, Esther, The Oxford Classical Dictionary. New York, Oxford University Press (2012). pp. 692–693.
- ↑ Dillery, John, Xenophon and the History of His Times. London, Routledge (2002).
- ↑ »Pericles' Funeral Oration«. the-athenaeum.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. februarja 2021. Pridobljeno 1. januarja 2015.
- ↑ Zagorin, Perez. Thucydides. (Princeton University Press, 2015), p. 144.
Endnote cites: Paul Shorey, "On the Implicit Ethics and Psychology of Thucydides". - ↑ Zagorin, Perez. Thucydides. (Princeton University Press, 2015), p. 144.
- ↑ Benjamin Earley, The Thucydidean Turn: (Re)Interpreting Thucydides' Political Thought Before, During and After the Great War. Bloomsbury Publishing, 2020. ISBN 978-1-350-12372-4. pp. 40–43 [41], citing Francis Macdonald, Thucidides Mythistoricus (1907) Routledge, 2014. ISBN 978-1-317-68751-1. pp. 69–70.
- ↑ Zagorin, Perez. Thucydides. (Princeton University Press, 2015), p. 22.
The page itself refers to an endnote detailing that this conclusion is inspired by multiple works, including but not limited to: Athens as A Cultural Center by Martin Ostwald; Thucydides by John H. Finley; Intellectual Experiments of Greek Enlightenment by Friedrich Solmsen. - ↑ Zagorin, Perez. Thucydides. (Princeton University Press, 2015), p. 152.
- ↑ Zagorin, Perez. Thucydides. (Princeton University Press, 2015), p. 147.
- ↑ Zagorin, Perez. Thucydides. (Princeton University Press, 2015), p. 156.
- ↑ Zagorin, Perez. Thucydides. (Princeton University Press, 2015), p. 160.
- ↑ Russett, p. 45.
- ↑ Clifford Orwin, The Humanity of Thucydides, Princeton, 1994.
- ↑ Richard Ned Lebow, The Tragic vision of Politics (Cambridge University Press, 2003), p. 20.
- ↑ See also Walter Robert Connor, Thucydides (Princeton University Press, 1987).
- ↑ Bury, J. B. (1958). The Ancient Greek Historians. New York: Dover Publications. str. 147.
- ↑ Bowker, Stan (1966). »Kitto At BC«. The Heights. XLVI (16).
- ↑ Popper, Karl Raimund (2013). The Open Society and Its Enemies. Princeton University Press. str. 169. ISBN 978-0-691-15813-6.
- ↑ Lucian, How to write history, p. 42.
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Momigliano, pp. 39, 40.
- ↑ Lucian: Herodotus, pp. 1–2.
- ↑ Ryszard Kapuscinski: Travels with Herodotus, p. 78.
- ↑ Thucydides, The Peloponnesian War
- ↑ Lucian, pp. 25, 41.
- ↑ Momigliano, Ch. 2, IV.
- ↑ Cicero, Laws 1.5.
- ↑ Plutarch, On the Malignity of Herodotus, Moralia XI (Loeb Classical Library 426).
- ↑ Momigliano Chapter 2, V.
- ↑ J. B. Bury, The Ancient Greek Historians (London, MacMillan, 1909), pp. 140–143.
- ↑ Johannes von Müller, The History of the World (Boston: Thomas H. Webb and Co., 1842), Vol. 1, p. 61.
- ↑ See Anthony Grafton, The Footnote, a Curious History (Cambridge, Mass: Harvard University Press, 1999).
- ↑ Momigliano, p. 50.
- ↑ For his part, Peter Green notes of these historians, the fact "That [Thucydides] was exiled for military incompetence, did a hatchet job on the man responsible and praised as virtually unbeatable the Spartan general to whom he had lost the key city of Amphipolis bothered them not at all." Peter Green (2008) cit.
- ↑ (Green 2008, op. cit.)
- ↑ Momigliano, p. 52.
- ↑ Stuart Clark (ed.): The Annales school: critical assessments, Vol. II, 1999.
- ↑ See essay on Thucydides in The Rebirth of Classical Political Rationalism: An Introduction to the Thought of Leo Strauss – Essays and Lectures by Leo Strauss, edited by Thomas L. Pangle (Chicago: University of Chicago Press, 1989).
- ↑ See, for example, E. H. Carr's The Twenty Years' Crisis.
- ↑ »The Neoconservative Persuasion«. The Weekly Standard. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. avgusta 2003.
- ↑ "Arms and the Man: What was Herodotus trying to tell us?", The New Yorker (April 28, 2008).
- ↑ Sorensen, Benjamin (2013). »The Legacy of J. B. Bury, 'Progressive' Historian of Ancient Greece«. Saber and Scroll. 2 (2). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. julija 2025. Pridobljeno 7. januarja 2025.
Viri in druga literatura
[uredi | uredi kodo]Primarni viri
[uredi | uredi kodo]- Herodot iz Halikarnasa. Zgodbe. Ljubljana: Slovenska Matica v Ljubljani (2003).
- Tukidid, The Peloponnesian War. London, J. M. Dent; New York, E. P. Dutton (1910). Full text. The classic translation by Richard Crawley. Reissued by the Echo Library in 2006. ISBN 1-4068-0984-5 OCLC 173484508.
- Tukidid, The Peloponnesian War. Indianapolis, Hackett (1998); translation by Steven Lattimore. ISBN 978-0-87220-394-5.
- Herodot, Histories, A. D. Godley (translator), Cambridge: Harvard University Press (1920). ISBN 0-674-99133-8. perseus.tufts.edu.
- Pavzanij, Description of Greece, Books I-II, (Loeb Classical Library) translated by W. H. S. Jones; Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press; London, William Heinemann Ltd. (1918). ISBN 0-674-99104-4. perseus.tufts.edu.
- Plutarh, Lives, Bernadotte Perrin (translator), Cambridge, MA. Harvard University Press. London. William Heinemann Ltd. (1914). ISBN 0-674-99053-6 perseus.tufts.edu.
- The Landmark Thucydides, Edited by Robert B. Strassler, Richard Crawley translation, Annotated, Indexed and Illustrated, A Touchstone Book, New York, 1996 ISBN 0-684-82815-4.
- *Thucydidis Historiae, 3 vols., ed. Ioannes Baptista Alberti, Rome, Typis Officinae polygraphicae, 1972–2000 (a standard text edition).
Drugi viri
[uredi | uredi kodo]- Cornelius Castoriadis, "The Greek Polis and the Creation of Democracy" in The Castoriadis Reader. Translated and edited by David Ames Curtis, Blackwell Publishers Ltd. 1997, pp. 267–289 [Cornelius Castoriadis, "La polis grecque et la création de la démocratie" in Domaines de l’homme. Les Carrefours du labyrinthe II. Paris: Éditions du Seuil, 1986, pp. 261–306].
- Cornelius Castoriadis, Thucydide, la force et le droit. Ce qui fait la Grèce. Tome 3, Paris: Éditions du Seuil, 2011.
- Connor, W. Robert, Thucydides. Princeton: Princeton University Press, 1984. ISBN 0-691-03569-5.
- Dewald, Carolyn, Thucydides' War Narrative: A Structural Study. Berkeley, CA: University of California Press, 2006 (Hardcover, ISBN 0-520-24127-4).
- Finley, John Huston Jr., Thucydides. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press, 1947.
- Forde, Steven, The ambition to rule: Alcibiades and the politics of imperialism in Thucydides. Ithaca: Cornell University Press, 1989. ISBN 0-8014-2138-1.
- Hanson, Victor Davis, A War Like No Other: How the Athenians and Spartans Fought the Peloponnesian War. New York: Random House, 2005. ISBN 1-4000-6095-8.
- Hornblower, Simon, A Commentary on Thucydides. 2 vols. Oxford: Clarendon, 1991–1996. ISBN 0-19-815099-7 (vol. 1), ISBN 0-19-927625-0 (vol. 2).
- Hornblower, Simon, Thucydides. London: Duckworth, 1987. ISBN 0-7156-2156-4.
- Donald Kagan, The Archidamian War. Ithaca: Cornell University Press, 1974. ISBN 0-8014-0889-X OCLC 1129967.
- Donald Kagan, The Peloponnesian War. New York: Viking Press, 2003. ISBN 0-670-03211-5.
- Kelly, Paul, "Thucydides: The naturalness of war" in Conflict, War and Revolution: The problem of politics in international political thought. London: LSE Press, 2022. ISBN 978-1-909890-73-2.
- Luce, T. J., The Greek Historians. London: Routledge, 1997. ISBN 0-415-10593-5.
- Luginbill, R. D., Thucydides on War and National Character. Boulder: Westview, 1999. ISBN 0-8133-3644-9.
- Arnaldo Momigliano, The Classical Foundations of Modern Historiography (Sather Classical Lectures 54). Berkeley: University of California Press, 1990.
- Novo, Andrew and Jay Parker, Restoring Thucydides. New York: Cambria Press, 2020. ISBN 978-1621964742.
- Clifford Orwin, The Humanity of Thucydides. Princeton: Princeton University Press, 1994. ISBN 0-691-03449-4.
- Podoksik, Efraim, "Justice, Power, and Athenian Imperialism: An Ideological Moment in Thucydides' History" in History of Political Thought 26(1): 21–42, 2005.
- Romilly, Jacqueline de, Thucydides and Athenian Imperialism. Oxford: Basil Blackwell, 1963. ISBN 0-88143-072-2.
- Rood, Tim, Thucydides: Narrative and Explanation. Oxford: Oxford University Press, 1998. ISBN 0-19-927585-8.
- Russett, Bruce (1993). Grasping the Democratic Peace. Princeton University Press. ISBN 0-691-03346-3.
- de Sainte Croix, The origins of the Peloponnesian War. London: Duckworth, 1972. pp. xii, 444.
- Strassler, Robert B., ed., The Landmark Thucydides: A Comprehensive Guide to the Peloponnesian War. New York: Free Press, 1996. ISBN 0-684-82815-4.
- Strauss, Leo, The City and Man Chicago: Rand McNally, 1964.
- Zagorin, Perez, Thucydides: an Introduction for the Common Reader. Princeton, NJ: Princeton University Press, 2005. ISBN 0-691-13880-X OCLC 57010364.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Works by Thucydides at Perseus Digital Library
- Tukidid – digitalizirana dela v projektu Gutenberg
- Dela avtorja ali dela o avtorju: Tukidid v Internet Archive
- Dela Tukidid v LibriVox (audio knjige v javni domeni)

- Jebb, Richard Claverhouse; Mitchell, John Malcolm (1911). . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Vol. 26 (11. izd.). str. 893–896.
- Short Bibliography on Thucydides Lowell Edmunds, Rutgers University
- Thomas Hobbes' Translation of Thucydides
- Anthony Grafton, "Did Thucydides Really Tell the Truth?" in Slate, October 2009.
- Bibliography at GreatThinkers.org
- Works by Thucydides at Somni:
- Thucididis Historiarum liber a Laurentio Vallensi traductus. Italy, 1450–1499.
- De bello Peloponnesiaco. Naples, 1475.