Filipini
Republika Filipini Republika ng Pilipinas
| |
|---|---|
| Geslo: Za Boga, ljudstvo, naravo in državo Maka-Diyos, Maka-tao, Makakalikasan at Makabansa[1] | |
| Himna: Izbrana dežela Lupang Hinirang | |
| Glavno mesto | Manila |
| Sedež vlade | Metro Manila[a] |
| Največje mesto | Mesto Quezon |
| Uradni jeziki | filipinščina, angleščina* |
| Priznani nacionalni jeziki | Filipino |
| Priznani regionalni jeziki | 19 jezikov[4] |
| Demonim(i) | Filipinec, Filipinka |
| Vlada | Unitarna predsedniška republika |
• Predsednik | Bongbong Marcos |
• Podpredsednik | Sara Duterte |
| Senat | |
| Predstavniški dom | |
| Neodvisnost | |
• Razglašena | 12. junij 1898 |
• Suverenost | 15. november 1935 |
• Priznana | 4. julij 1946 |
• Trenutna ustava | 2. februar 1987 |
| Površina | |
• skupaj | 300.000[5][6] km2 (72.) |
• voda (%) | 0,61[7] (notranje vode) |
| Prebivalstvo | |
• popis 2024 | 112.729.484[8] |
| BDP (ocena 2026) | |
• skupaj (nominal.) | |
• skupaj (PKM) | |
• na preb. (nominal.) | |
• na preb. (PKM) | |
| Gini (2023) | srednji |
| HDI (2023) | visok · 117. |
| Valuta | Filipinski peso (piso) (PHP) |
| Časovni pas | UTC +8 (PST) |
• poletni | ni v rabi |
| Klicna koda | 63 |
| Internetna domena | .ph |
*Na posameznih območjih so pomožni jeziki cebuanščina, ilokanščina, hiligajnonščina, bikolščina, Waray-Waray, kapampanganščina, pangasinanščina, Kinaray-a, maranaonščina, magvindanaonščina. Na neobvezni in prostovoljni osnovi promovirajo tudi španščino in arabščino. | |
Filipini, uradno Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja otočje 7.641[12] otokov v tropskem zahodnem Tihem oceanu okoli 100 kilometrov jugovzhodno od celinske Azije. S skupno površino približno 300.000 kvadratnih kilometrov, ki so od severa proti jugu razdeljeni v tri glavne geografske enote: Luzon, Visayas in Mindanao. Z več kot 114 milijoni prebivalcev je dvanajsta najbolj naseljena država na svetu.
Oblivajo ga Južno kitajsko morje na zahodu, Filipinsko morje na vzhodu in Celebeško morje na jugozahodu, morsko mejo pa si deli s Tajvanom na severu, Japonsko na severovzhodu]], Palavom na jugu in jugovzhodu, Indonezijo na jugu, Malezijo na jugozahodu, Vietnamom na zahodu ter Kitajsko na severozahodu. Imajo raznoliko etnično sestavo in bogato kulturo. Manila je glavno mesto države, najbolj naseljeno mesto pa je Quezon City. Obe mesti sta znotraj metropolitanske Manile.
Negritom, najzgodnejšim prebivalcem otočja, so sledili valovi avstronezijskih ljudstev. Sprejetje animizma, hinduizma z budističnim vplivom in islama je ustanovilo otoška kraljestva. Obsežna čezmorska trgovina s sosedi, kot sta pozni imperij Tang ali Song, je na otočje pripeljala tudi Kitajce, ki so se skozi stoletja postopoma naselili in prepletali. Prihod raziskovalca Ferdinanda Magellana je zaznamoval začetek španske kolonizacije. Leta 1543 je španski raziskovalec Ruy López de Villalobos otočje poimenoval las Islas Filipinas v čast kralja Filipa II. Katolicizem je postal prevladujoča religija, Manila pa je postala zahodno središče transpacifiške trgovine. Selektivno so jih kolonizirali tudi priseljenci iz Latinske Amerike in Iberskega polotoka. Filipinska revolucija se je začela leta 1896 in se prepletla s špansko-ameriško vojno leta 1898. Španija je ozemlje odstopila Združenim državam, filipinski revolucionarji pa so razglasili Prvo filipinsko republiko. Naslednja filipinsko-ameriška vojna se je končala s tem, da so Združene države nadzorovale ozemlje do japonske invazije na otoke med drugo svetovno vojno. Potem ko so Združene države ponovno prevzele Filipine od Japoncev, so Filipini leta 1946 postali neodvisni. Od takrat je država doživela obdobje vojnega stanja od leta 1972 do 1981 pod diktaturo Ferdinanda Marcosa in njegovo poznejšo strmoglavljenje z ljudsko revolucijo leta 1986, po kateri se je vrnila k demokraciji.
Filipini so vzhajajoči trg in država v razvoju ter na novo industrializirana država, katere gospodarstvo prehaja iz kmetijskega v storitveno in proizvodno usmerjeno. Imajo raznolike naravne vire in globalno pomembno raven biotske raznovrstnosti. Država je tudi članica številnih mednarodnih organizacij in forumov, predvsem v azijsko-pacifiški regiji kot so Država je članica Organizacije združenih narodov, Svetovne trgovinske organizacije, Zveze držav Jugovzhodne Azije, Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja. Kljub hitri gospodarski rasti se zaradi svoje lege znotraj pacifiškega ognjenega obroča in ekvatorja še naprej spopada z neenakostjo, razširjeno korupcijo in ranljivostjo za naravne nesreče, zaradi česar so nagnjeni k potresom, monsunskim deževjem in tajfunom, na katere so Filipini zgradili odpornost.
Etimologija
[uredi | uredi kodo]Med svojo odpravo leta 1542 je španski raziskovalec Ruy López de Villalobos otoka Leyte in Samar poimenoval Felipinas po asturijskem princu, kasneje Filipu II. Kastiljskem. Sčasoma se je ime Las Islas Filipinas uporabljalo za španske posesti arhipelaga.[13](str.6) Druga imena, kot so Islas del Poniente (Zahodni otoki), Islas del Oriente (Vzhodni otoki), ime Ferdinanda Magellana in San Lázaro (Otoki sv. Lazarja), so Španci uporabljali za označevanje otokov v regiji, preden je bila vzpostavljena španska oblast.[14][15][16]
Med filipinsko revolucijo je Malolosov kongres razglasil Filipinsko republiko República Filipina.[17] Ameriške kolonialne oblasti so državo imenovale Filipinski otoki (prevod španskega imena).[18] Združene države so začele spreminjati svojo nomenklaturo iz »Filipinski otoki« v »Filipini« v Zakonu o filipinski avtonomiji in Zakonu Jones.[19] Uradni naziv Republika Filipini je bil vključen v ustavo iz leta 1935 kot ime bodoče neodvisne države[20] in v vse nadaljnje ustavne revizije.[21][22]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Prazgodovina (pred 900)
[uredi | uredi kodo]
Obstajajo dokazi o zgodnjih človečnjakih, ki so živeli na ozemlju današnjih Filipinov že pred 709.000 leti.[23] Kosti iz jame Callao potencialno predstavljajo sicer neznano vrsto, Homo luzonensis, ki je živela pred 50.000 do 67.000 leti.[24][25] Najstarejši sodobni človeški ostanki na otokih so iz jam Tabon na Palavanu, datirani po U/Th na 47.000 ± 11–10.000 let nazaj.[26] Tabon Man je verjetno Negrito, eden najzgodnejših prebivalcev arhipelaga, ki je potomec prvih človeških migracij iz Afrike po obalni poti vzdolž južne Azije do zdaj potopljenih kopenskih mas Sundaland in Sahul.[27]
Prvi Avstronezijci so na Filipine prišli iz Tajvana okoli leta 2200 pr. n. št. in se naselili na otokih Batanes (kjer so zgradili kamnite trdnjave, znane kot ijangi)[28] in severnem Luzonu. Žadati artefakti so datirani v leto 2000 pr. n. št.,[29][30] z žadastimi predmeti lingling-o, izdelanimi na Luzonu iz surovin iz Tajvana.[31] Do leta 1000 pr. n. št. so se prebivalci arhipelaga razvili v štiri družbe: plemena lovcev in nabiralcev, bojevniške družbe, višavske plutokracije in pristaniške kneževine.[32] Za Filipine pred tujo kolonizacijo so verjeli, da so egalitarni.[33]
Zgodnje države (900–1565)
[uredi | uredi kodo]Najstarejši znani ohranjeni pisni zapis na Filipinih je Napis na bakreni plošči Laguna iz leta 900 n. št., ki je bil napisan v stari malajščini z uporabo zgodnje pisave Kawi.[34] Do 14. stoletja se je več velikih obalnih naselij pojavilo kot trgovska središča in postalo središče družbenih sprememb.[35] Nekatere politične skupnosti so imele izmenjave z drugimi državami po vsej Aziji. Trgovina s Kitajsko se je začela v pozni dinastiji Tang, in se razširila v času dinastije Song. Skozi 2. tisočletje našega štetja so bile nekatere politične skupnosti del kitajskega davnega sistema. Z obsežno trgovino in diplomacijo je to privabilo južnokitajske trgovce in migrante iz južnega Fudžjana, ki so se postopoma naselili in prepletli na Filipinih. Indijske kulturne značilnosti, kot so jezikovni izrazi in verske prakse, so se na Filipinih začele širiti v 14. stoletju prek indianiziranega hindujskega cesarstva Majapahit.[36][37] Do 15. stoletja se je islam uveljavil na arhipelagu Sulu in se od tam razširil.

Med političnimi območji, ustanovljenimi na Filipinih med 10. in 16. stoletjem, so Majnila,[38] Tondo, Namajan, Pangasinan, Caboloan, Cebu, Butuan, Maguindanao, Lanao, Sulu in Ma-i.[39] Zgodnja politična občestva so imela običajno tristopenjsko družbeno strukturo: plemstvo, svobodnjaki in odvisni dolžniki-hrošči. Med plemstvom so bili voditelji, znani kot datus, ki so bili odgovorni za vladanje avtonomnim skupinam (barangajem ali dulohanom).[40] Ko so se barangaji združili v večje naselje ali geografsko ohlapnejšo zvezo, so bili njihovi bolj cenjeni člani priznani kot vrhovni datu, radža ali sultan, in so vladali skupnosti.[41] Domneva se, da je bila gostota prebivalstva med 14. in 16. stoletjem nizka zaradi pogostosti tajfunov in lege Filipinov na pacifiškem ognjenem obroču.ref>Bankoff, Greg (1. januar 2007). »Storms of history: Water, hazard and society in the Philippines: 1565-1930«. V Boomgaard, Peter (ur.). A World of Water: Rain, Rivers and Seas in Southeast Asian Histories. Verhandelingen van het Koninklijk Instituut voor Taal-, Land- en Volkenkunde. Vol. 240. Leiden, Netherlands: KITLV Press. str. 153–184. ISBN 978-90-04-25401-5. JSTOR 10.1163/j.ctt1w76vd0.9.</ref> Portugalski raziskovalec Ferdinand Magellan je prispel leta 1521, zahteval otoke za Španijo in so ga v bitki pri Mactanu ubili Lapulapujevi možje.[42](str.261)
Španska in ameriška kolonialna oblast (1565–1934)
[uredi | uredi kodo]
Manila, 1847 Združitev in kolonizacija s strani Kastiljske krone se je začela, ko je leta 1565 iz Nove Španije prispel španski raziskovalec Miguel López de Legazpi.[43] Številni Filipinci so bili v Novo Španijo pripeljani kot sužnji in prisilna posadka, medtem ko so bili številni Latinoameričani na Filipine pripeljani kot vojaki in kolonisti. Filipini gostijo edina latinskoameriška okrožja v Aziji.[44] Španska Manila je leta 1571 postala glavno mesto generalnega kapetana Filipinov in Španskih Vzhodnih Indij,[45] španskih ozemelj v Aziji in Pacifiku. Španci so napadli lokalne države po načelu deli in vladaj in večino današnjih Filipinov združili pod eno samo upravo.[46]
Razpršene barangaje so namerno združili v mesta, kjer so katoliški misijonarji lažje spreobrnili svoje prebivalce v krščanstvo, ki je bilo sprva sinkretistično.[47] Pokristjanjevanje s strani španskih menihov se je dogajalo predvsem po naseljenih nižinah. Od leta 1565 do 1821 so bili Filipini upravljani kot ozemlje podkraljevstva Nova Španija s sedežem v mestu Ciudad de Mexico; nato so bili po mehiški vojni za neodvisnost upravljani iz Madrida. Manila je postala zahodno središče transpacifiške trgovine z manilskimi galeoni, zgrajenimi v Bicolu in Caviteju.[48]
Med svojo vladavino je Španija porabila precejšnjo vsoto svoje zakladnice za zatiranje uporov domorodcev in obrambo pred zunanjimi vojaškimi napadi, vključno s piratstvom Morov, vojno proti Nizozemcem v 17. stoletju, britansko okupacijo Manile v 18. stoletju in konfliktom z muslimani na jugu.
Upravljanje Filipinov je veljalo za izčrpavajočo gospodarstvo Nove Španije, in razpravljalo se je o tem, ali bi jih opustili ali zamenjali za drugo ozemlje. Temu ukrepu so nasprotovali zaradi gospodarskega potenciala otokov, varnosti in želje po nadaljevanju verske spreobrnitve v regiji. Kolonija je preživela z letno subvencijo španske krone, ki je v povprečju znašala 250.000 pesov, običajno plačanih kot 75 ton srebrnih palic iz Amerike. Britanske sile so med sedemletno vojno zasedle Manilo od 1762 do 1764. Španska oblast je bila obnovljena s Pariško pogodbo leta 1763. Španci so svojo vojno z muslimani v jugovzhodni Aziji imeli za podaljšek rekonkviste.[49] Špansko-moroški konflikt je trajal več sto let. Španija je v zadnji četrtini 19. stoletja osvojila dele Mindanaa in Jola, muslimanski Moro v Sultanatu Sulu pa so priznali špansko suverenost.[50]

Filipinska pristanišča so se v 19. stoletju odprla za svetovno trgovino in filipinska družba se je začela spreminjati. Spremenila se je družbena identiteta, izraz Filipinec pa je zajemal vse prebivalce otočja, namesto da bi se nanašal le na Špance, rojene na Filipinih.
Revolucionarno razpoloženje se je okrepilo leta 1872, potem ko je bilo 200 lokalno rekrutiranih kolonialnih vojakov in delavcev ter trije aktivistični katoliški duhovniki usmrčenih iz vprašljivih razlogov. To je navdihnilo propagandno gibanje, ki so ga organizirali Marcelo H. del Pilar, José Rizal, Graciano López Jaena in Mariano Ponce, ki se je zavzemalo za politične reforme na Filipinih.[51] Rizal je bil 30. decembra 1896 usmrčen zaradi upora, njegova smrt pa je radikalizirala mnoge, ki so bili zvesti Španiji. Poskusi reform so naleteli na odpor; Andrés Bonifacio je leta 1892 ustanovil tajno društvo Katipunan, ki si je z oboroženim uporom prizadevalo za neodvisnost od Španije.
Katipunanski Jok Pugada Lawina je leta 1896 sprožil filipinsko revolucijo.[52] Notranji spori so privedli do Tejerosove konvencije, na kateri je Bonifacio izgubil svoj položaj, Emilio Aguinaldo pa je bil izvoljen za novega vodjo revolucije. Pakt Biak-na-Bato iz leta 1897 je privedel do vlade hongkonške hunte v izgnanstvu. Špansko-ameriška vojna se je začela naslednje leto in dosegla Filipine; Aguinaldo se je vrnil, nadaljeval revolucijo in 12. junija 1898 razglasil neodvisnost od Španije.[53](str.26) Decembra 1898 je Španija po špansko-ameriški vojni otoke odstopila Združenim državam Amerike skupaj s Portorikom in Guamom.[54] Španija je Filipinom vladala 333 let.[55]
Prva filipinska republika je bila razglašena 21. januarja 1899.[56] Pomanjkanje priznanja s strani Združenih držav je privedlo do izbruha sovražnosti, ki so se po zavrnitvi predloga za premirje s strani ameriškega vojaškega poveljnika na kraju dogodka in napovedi vojne s strani nastajajoče republike [i] stopnjevale v filipinsko-ameriško vojno.

Vojna je povzročila smrt od 250.000 do 1 milijona civilistov, predvsem zaradi lakote in bolezni.[57] Američani so številne Filipince prepeljali v koncentracijska taborišča, kjer so umrli tisoči. Po padcu Prve filipinske republike leta 1902 je bila s filipinskim organskim zakonom ustanovljena ameriška civilna vlada. Ameriške sile so še naprej zavarovale in širile svoj nadzor nad otoki, zatrle poskus širitve Filipinske republike, zavarovale Sultanat Sulu, vzpostavile nadzor nad notranjimi goratimi območji, ki so se upirala španski osvojitvi in spodbujale obsežno preseljevanje kristjanov na nekoč pretežno muslimanskem Mindanau.[58]
Commonwealth in druga svetovna vojna (1935–1946)
[uredi | uredi kodo]
Kulturni razvoj na Filipinih je okrepil nacionalno identiteto in tagalogščina je začela imeti prednost pred drugimi lokalnimi jeziki. Vladne funkcije je Taftova komisija postopoma podelila Filipincem; Zakon Tydings-McDuffie iz leta 1934 je odobril desetletni prehod v neodvisnost z ustanovitvijo Commonwealtha Filipinov naslednje leto, s predsednikom Manuelom Quezonom in podpredsednikom Sergiom Osmeño. Quezonove prednostne naloge so bile obramba, socialna pravičnost, neenakost, gospodarska diverzifikacija in nacionalni značaj. Filipinščina (standardizirana različica tagaloga) je postala nacionalni jezik, uvedena je bila volilna pravica žensk in razmišljala se je o zemljiški reformi. Uvedba volilne pravice žensk v obdobju Commonwealtha (1935–1946) pomeni napreden korak k enakosti spolov na Filipinih. To je ženskam dalo volilno pravico in pravico do sodelovanja v političnih procesih v državi. Filipini imajo tudi prvotno angloameriško dediščino v Aziji,[59] vendar je žal prihajajoča japonska okupacija filipinsko-ameriškega Commonwealtha večino le-te uničila.[60]
Japonski imperij je decembra 1941 med drugo svetovno vojno napadel Filipine,[61] in ustanovljena je bila Druga filipinska republika kot lutkovna država pod vodstvom Joseja P. Laurela. Od leta 1942 se je japonska okupacija Filipinov soočala z obsežno podzemno gverilsko dejavnostjo. Med vojno so se dogajala grozodejstva in vojni zločini, vključno s smrtnim pohodom v Bataanu in pokolom v Manili. Filipinski odpor in zavezniške čete so leta 1944 in 1945 premagale Japonce. Ocenjujejo, da je do konca vojne umrlo več kot milijon Filipincev. 11. oktobra 1945 so Filipini postali ustanovna članica Združenih narodov. 4. julija 1946, med predsedovanjem Manuela Roxasa, so Združene države Amerike priznale neodvisnost države z Manilsko pogodbo.[62]
Zakon Tydings-McDuffie je 24. marca 1934 v obdobju velike depresije podpisal ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt. Ko je bil zakon podpisan, je Manuel L. Quezon postal drugi predsednik Filipinov, s čimer so Filipini postali Commonwealth po Emiliu Aguinaldu y Famyju. Predsednik Harry S. Truman je podpisal Razglas 2695 in Truman je pooblastil Paula V. McNutta, da razglasi neodvisnost Filipinov v Manilski pogodbi od 4. julija 1946 po Zakonu Tydings-McDuffie.[63]
Neodvisnost (1946–danes)
[uredi | uredi kodo]Prizadevanja za povojno obnovo in konec upora Hukbalahap so bila uspešna med predsedovanjem Ramona Magsaysayja, vendar so se občasni komunistični upori še dolgo zatem razplamtevali. Pod Magsaysayjevim naslednikom Carlosom P. Garcio je vlada uvedla politiko »Filipinsko prvo mesto«, ki je spodbujala podjetja v filipinski lasti. Diosdado Macapagal je nasledil Garcio in prestavil dan neodvisnosti s 4. julija na 12. junij – datum razglasitve Emilia Aguinalda – in zahteval vzhodni Severni Borneo.[64]

Leta 1965 je Macapagal izgubil predsedniške volitve proti Ferdinandu Marcosu. Na začetku svojega predsedovanja je Marcos začel infrastrukturne projekte, ki so bili financirani predvsem s tujimi posojili; to je izboljšalo gospodarstvo in prispevalo k njegovi ponovni izvolitvi leta 1969. Proti koncu svojega zadnjega ustavno dovoljenega mandata je Marcos 21. septembra 1972 razglasil vojno stanje z uporabo strahu komunizma in začel vladati z odloki; obdobje so zaznamovali politična represija, cenzura in kršitve človekovih pravic.[65] Monopoli, ki so jih nadzorovali Marcosovi pajdaši, so bili vzpostavljeni v ključnih panogah, vključno z gozdarstvom in radiodifuzijo; sladkorni monopol je povzročil lakoto na otoku Negros. Marcos je bil skupaj z ženo Imeldo obtožen korupcije in poneverbe milijard dolarjev javnih sredstev. Marcosovo veliko zadolževanje na začetku predsedovanja je povzročilo gospodarske zlome, ki jih je še poslabšala recesija v zgodnjih 1980-ih, ko se je gospodarstvo v letih 1984 in 1985 skrčilo za 7,3 odstotka letno.[66]
21. avgusta 1983 je bil na pisti mednarodnega letališča Manila umorjen opozicijski voditelj Benigno Aquino ml. (Marcosov glavni tekmec). Marcos je leta 1986 razpisal predčasne predsedniške volitve, na katerih je bil razglašen za zmagovalca, vendar so bili rezultati na splošno ocenjeni kot ponarejeni.[67] Posledični protesti so privedli do revolucije ljudske moči, ki je Marcosa in njegove zaveznike prisilila, da so pobegnili na Havaje. Aquinova vdova Corazon je bila imenovana za predsednico in razglašena je bila nova ustava.[68]
Vrnitev demokracije in vladnih reform, ki so se začele leta 1986, so ovirali državni dolg, korupcija v vladi in poskusi državnega udara. Komunistični upor in vojaški spopad s separatisti Moro sta se nadaljevala; administracija se je soočila tudi z vrsto katastrof, vključno z izbruhom gore Pinatubo junija 1991.[69] Aquina je nasledil Fidel V. Ramos, ki je s privatizacijo in deregulacijo liberaliziral nacionalno gospodarstvo. Ramosove gospodarske dosežke je zasenčil začetek azijske finančne krize leta 1997. Njegov naslednik, Joseph Estrada, je dajal prednost javnim stanovanjem, vendar se je soočil z obtožbami o korupciji, kar je privedlo do njegovega strmoglavljenja z revolucijo EDSA leta 2001 in nasledstva podpredsednice Glorie Macapagal Arroyo 20. januarja 2001.[70]
Arroyovo devetletno administracijo je zaznamovala gospodarska rast, vendar so jo zaznamovali korupcija in politični škandali, vključno z obtožbami o volilnih goljufijah med predsedniškimi volitvami leta 2004. Gospodarska rast se je nadaljevala tudi med administracijo Benigna Aquina III., ki se je zavzemal za dobro upravljanje in preglednost. Aquino III. je podpisal mirovni sporazum z Moro Islamsko osvobodilno fronto (MILF), kar je privedlo do organskega zakona Bangsamoro o vzpostavitvi avtonomne regije Bangsamoro, vendar je streljanje z uporniki MILF v Mamasapanu odložilo sprejetje zakona.
Naraščajoče javno nezadovoljstvo z upravljanjem po EDSA je leta 2016 privedlo do izvolitve populista Rodriga Duterteja, čigar predsedovanje je prineslo upad liberalizma v državi, čeprav je v veliki meri ohranilo liberalne gospodarske politike. Med Dutertejevimi prednostnimi nalogami je bilo agresivno povečanje porabe za infrastrukturo za spodbujanje gospodarske rasti; uveljavitev organskega zakona Bangsamoro; okrepljeno zatiranje kriminala in komunističnih uporov; ter kampanja proti drogam, ki je zmanjšala širjenje drog, vendar je privedla tudi do zunajsodnih ubojev. V začetku leta 2020 je pandemija COVID-19 dosegla Filipine, kar je zahtevalo uvedbo karantene po vsej državi, ki je povzročila kratko, a hudo gospodarsko recesijo. Pod obljubo o nadaljevanju Dutertejeve politike je Marcosov sin, Bongbong Marcos, kandidiral z Dutertejevo hčerko Saro in zmagal na volitvah leta 2022. Marcosova obnova proameriške zunanje politike pa je bila obravnavana kot preobrat Dutertejeve srčnosti s Kitajsko, zato so se teritorialni spori v Južnokitajskem morju od takrat zaostrili. Marcosova administracija je aretirala tudi njegovega predhodnika Duterteja, ki je bil poslan na Mednarodno kazensko sodišče na Nizozemskem zaradi sojenja zaradi zločinov proti človečnosti, kar je privedlo do razpada zavezništva Marcos-Duterte. Kasneje je pod njegovo administracijo prišlo do vrste korupcije, slabega upravljanja in nepravilnosti v vladno financiranih projektih za obvladovanje poplav, kar je povzročilo številne proteste po vsej državi. Država je zaradi konflikta na Bližnjem vzhodu utrpela energetsko krizo.
Geografija
[uredi | uredi kodo]
Filipini so arhipelag s približno 7641 otoki,[71][72] ki pokrivajo skupno površino (vključno z notranjimi vodnimi površinami) približno 300.000 kvadratnih kilometrov.[73][74]:15 Filipini se raztezajo 1850 kilometrov od severa proti jugu, od Južnokitajskega morja do Celebeškega morja, na vzhodu pa mejijo na Filipinsko morje, na jugozahodu pa na Sulujsko morje.[75] Luzonski preliv je najcenejše (najhitrejše) prometno vozlišče za ladijski promet med Amerikama in Azijo. Je tudi ključno stičišče podmorskih komunikacijskih kablov med Azijo, Pacifikom in Ameriko.[76][77][78] Enajst največjih otokov v državi so Luzon, Mindanao, Samar, Negros, Palavan, Panaj, Mindoro, Lejte, Cebu, Bohol in Masbate, kar predstavlja približno 95 odstotkov celotne površine. Obala Filipinov meri 36.289 kilometrov, kar je peta najdaljša obala na svetu, izključna ekonomska cona države pa pokriva 2.263.816 km2.[79]
Najvišja gora je gora Apo na Mindanau, z nadmorsko višino 2954 metrov.[7] Najdaljša reka Filipinov je reka Cagajan v severnem Luzonu, ki teče približno 520 kilometrov. Manilski zaliv, na katerem leži glavno mesto Manila, je z reko Pasig povezan z zalivom Laguna de Bay (največjim jezerom v državi).[80]
Na zahodnem robu Pacifiškega ognjenega obroča so Filipini pogosto seizmično in vulkansko aktivni. Regija je seizmično aktivna in jo sestavljajo plošče, ki se zbližujejo druga proti drugi iz več smeri.[81] Dnevno se zabeleži približno pet potresov, čeprav je večina prešibkih, da bi jih čutili. Zadnja večja potresa sta bila leta 1976 v zalivu Moro in leta 1990 na Luzonu. Filipini imajo 23 aktivnih vulkanov; med njimi imajo Mayon, Taal, Canlaon in Bulusan največje število zabeleženih izbruhov.
Država ima dragocena mineralna nahajališča zaradi svoje kompleksne geološke strukture in visoke stopnje seizmične aktivnosti.[82][83] Domneva se, da ima druga največja nahajališča zlata na svetu (za Južnoafriško republiko), velika nahajališča bakra in največja nahajališča paladija na svetu.[84] Proizvodnja zlata v državi je leta 2015 znašala 21 metričnih ton. Drugi minerali so krom, nikelj, molibden, platina in cink. Vendar pa so slabo upravljanje in kazenski pregon, nasprotovanje avtohtonih skupnosti in pretekla okoljska škoda te vire pustili večinoma neizkoriščene.[85]
Podnebje
[uredi | uredi kodo]
Filipini imajo tropsko morsko podnebje, ki je običajno vroče in vlažno. Obstajajo trije letni časi: vroča suha sezona od marca do maja, deževna sezona od junija do novembra in hladna suha sezona od decembra do februarja. Jugozahodni monsun (znan kot habagat) traja od maja do oktobra. Severovzhodni monsun (amihan) traja od novembra do aprila.
Najhladnejši mesec je januar, najtoplejši pa maj. Temperature na morski gladini so na Filipinih običajno v istem območju, ne glede na zemljepisno širino. Povprečna letna temperatura je okoli 26,6 °C. V Baguiu, 1500 metrov nadmorske višine, je 18,3 °C.[86] Povprečna vlažnost v državi je 82 odstotkov. Letna količina padavin na gorati vzhodni obali znaša kar 5000 milimetrov, v nekaterih zavetnih dolinah pa manj kot 1000 milimetrov.[281]
Na filipinskem območju odgovornosti pade tipično 19 tajfunov na leto,[87] običajno od julija do oktobra. Osem ali devet jih doseže kopno. Najbolj moker zabeleženi tajfun, ki je prizadel Filipine, je v Baguiu padel 2210 milimetrov od 14. do 18. julija 1911. Država je med desetimi najbolj ranljivimi na podnebne spremembe na svetu.[88]
Biotska raznovrstnost
[uredi | uredi kodo]
Filipini so megaraznolika država, z nekaterimi najvišjimi stopnjami odkrivanja in endemizma na svetu (67 odstotkov). Z ocenjenimi 13.500 rastlinskimi vrstami v državi (od katerih je 3500 endemičnih), imajo filipinski deževni gozdovi vrsto rastlinstva: identificiranih je bilo približno 3500 vrst dreves, 8000 vrst cvetočih rastlin, 1.100 praproti in 998 vrst orhidej. Na Filipinih živi 167 kopenskih sesalcev (102 endemični vrsti), 235 plazilcev (160 endemičnih vrst), 99 dvoživk (74 endemičnih vrst), 686 ptic (224 endemičnih vrst) in več kot 20.000 vrst žuželk.
Kot pomemben del ekoregije Koralni trikotnik imajo filipinske vode edinstveno, raznoliko morsko življenje in največjo raznolikost obalnih rib na svetu. Država ima več kot 3200 vrst rib, od tega 121 endemičnih. Filipinske vode omogočajo gojenje rib, rakov, ostrig in morskih alg.
Na Filipinih je razporejenih osem glavnih vrst gozdov: dipterokarp, obmorski gozd,] borov gozd, molavski gozd, spodnji gorski gozd, zgornji gorski (ali mahovni gozd), mangrove in ultrabazični gozd. Po uradnih ocenah so imeli Filipini leta 2023 7.000.000 hektarjev gozdnih površin. Sečnja je bila sistematizirana v času ameriškega kolonialnega obdobja, krčenje gozdov pa se je nadaljevalo tudi po osamosvojitvi, med predsedovanjem Marcosa pa se je zaradi nereguliranih koncesij za sečnjo še pospešilo. Gozdna pokritost se je zmanjšala s 70 odstotkov celotne površine Filipinov leta 1900 na približno 18,3 odstotka leta 1999. Prizadevanja za rehabilitacijo so bila le delno uspešna.
Filipini so prednostna točka za ohranjanje biotske raznovrstnosti; imajo več kot 200 zavarovanih območij, ki so se do leta 2023 razširila na 7.790.000 hektarjev. Trije kraji na Filipinih so bili uvrščeni na seznam svetovne dediščine Unesca: Naravni park grebena Tubbataha v Sulujskem morju,[90] Narodni park podzemne reke Puerto-Princesa[91] in Rezervat za divje živali Mount Hamiguitan.[92]
Državna ureditev
[uredi | uredi kodo]Predsednika republike in 24-članski senat (zgornji dom kongresa) volijo na splošnih volitvah za šest let. Predstavniški dom (spodnji dom kongresa) je sestavljen iz 200 neposredno izvoljenih članov in do 50 članov, ki jih imenuje predsednik republike iz vrst narodnih manjšin. Predsednik republike imenuje ministrski kabinet.
Upravna delitev
[uredi | uredi kodo]Filipini so razdeljeni na 18 regij, 82 provinc, 149 mest, 1493 občin in 42.011 barangajev.[93] Regije, ki niso del Bangsamora, so razdeljene zaradi administrativne lažje uporabe.[94] Calabarzon je bila regija z največjim številom prebivalcev leta 2020. Regija nacionalnega glavnega mesta (NCR) je bila najgosteje poseljena.[95]
Filipini so unitarna država, katere sistem obstaja že od španske kolonializacije, z izjemo avtonomne regije Bangsamoro v muslimanskem Mindanau (BARMM).[96][97] Sprejeti so bili koraki k decentralizaciji. Zakon iz leta 1991 je nekatere pristojnosti prenesel na lokalne oblasti.[98]
Gospodarstvo
[uredi | uredi kodo]
Glede na posodobitev Mednarodnega denarnega sklada (IMF) iz oktobra 2025 so Filipini 33. največje gospodarstvo na svetu z nominalnim bruto domačim proizvodom (BDP) v višini 494,16 milijarde dolarjev.[99] Kot novo industrializirana država filipinsko gospodarstvo prehaja iz kmetijske osnove v gospodarstvo s poudarkom na storitvah in proizvodnji. Delovna sila v državi šteje približno 52,09 milijona ljudi, stopnja brezposelnosti pa je bila februarja 2026 5,1 odstotka.[100] Denarna enota države je filipinski peso (₱ ali PHP).[101]
Skoraj polovica delovne sile je zaposlena v kmetijstvu. Za lastno prehrano gojijo predvsem riž in koruzo, za izvoz pa kokosove orehe, sladkorni trs, ananas in banane. Zelo resen problem je uničevanje gozdov zaradi pridobivanja novih obdelovalnih površin. Glavne industrijske panoge so tekstilna, živilska, kemična in elektrotehnična. Od rudnih bogastev so pomembni baker (najpomembnejše izvozno blago), zlato, nafta in nikelj. Pomemben vir deviz so nakazila delavcev na začasnem delu v tujini. Leta 2020 so bili glavni izvozni trgi države Kitajska, Združene države Amerike, Japonska, Hongkong in Singapur; primarni izvoz je vključeval integrirana vezja, pisarniške stroje in dele, električne transformatorje, izolirane žice in polprevodnike. Njeni primarni uvozni trgi v tistem letu so bili Kitajska, Japonska, Južna Koreja, Združene države Amerike in Indonezija.
Filipini so zaradi podnebja in nizkih življenjskih stroškov priljubljena destinacija za upokojence med tujci.[102] Glavne turistične znamenitosti države so številne plaže; Filipini so tudi odlična destinacija za ljubitelje potapljanja. Med turističnimi kraji so Boracay, Coron in El Nido v Palawanu; Cebu; Siargao in Bohol.
Demografija
[uredi | uredi kodo]Julija 2024 so imeli Filipini 112.729.484 prebivalcev. Več kot 60 odstotkov prebivalstva države živi v obalnem območju.[103] Leta 2020 jih je 54 odstotkov živelo v urbanih območjih.[104] Manila, njeno glavno mesto in Quezon City, najbolj naseljeno mesto v državi, sta v Metro Manili. Približno 13,48 milijona ljudi, kar predstavlja 12 odstotkov prebivalstva Filipinov, živi v Metro Manili, najbolj naseljenem metropolitanskem območju v državi in petem najbolj naseljenem na svetu.[105] Med letoma 1948 in 2010 se je prebivalstvo Filipinov povečalo za skoraj petkrat, z 19 milijonov na 92 milijonov.
Mediana starosti države je 25,3 leta, 63,9 odstotka prebivalstva pa je starih med 15 in 64 let. Povprečna letna stopnja rasti prebivalstva na Filipinih se zmanjšuje, čeprav so bili poskusi vlade, da bi še bolj zmanjšala rast prebivalstva, sporni. Država je znižala stopnjo revščine z 49,2 odstotka leta 1985, na 18,1 odstotka leta 2021.[106] Neenakost dohodkov na Filipinih se je začela zmanjševati leta 2012.
Etnična pripadnost
[uredi | uredi kodo]Filipini imajo precejšnjo etnično raznolikost zaradi tujega vpliva in razdeljenosti otočja glede na vodo in topografijo. Po popisu leta 2020 so bile največje etnične skupine na Filipinih Tagalogi (26,0 %), Visajanci [razen Cebuano, Hiligaynon in Waray] (14,3 %), Ilocano in Cebuano (oboje po 8 %), Hiligajnon (7,9 %), Bicolano (6,5 %) in Varaj (3,8 %). Avtohtona ljudstva v državi je leta 2020 sestavljalo 110 etnolingvističnih skupin s skupno 15,56 milijona prebivalcev. Med njimi so Igoroti, Lumadi, Mangjani in domorodna ljudstva Palavana.[107]
Negriti naj bi bili med najzgodnejšimi prebivalci otokov. Ti manjšinski aboriginski naseljenci so avstraloidna skupina, ostanek prve človeške migracije iz Afrike v Avstralijo, ki so jo verjetno razselili kasnejši valovi migracij. Nekateri filipinski Negriti imajo v svojem genomu primes denisovskega človeka.[108] Etnični Filipinci običajno pripadajo več etničnim skupinam jugovzhodne Azije, jezikovno razvrščenim kot Avstronezijci, ki govorijo malajsko-polinezijske jezike.
Jeziki
[uredi | uredi kodo]Ethnologue navaja 186 jezikov za Filipine, od katerih je 182 živih jezikov. Ostali štirje nimajo več znanih govorcev. Večina maternih jezikov je del filipinske veje malajsko-polinezijskih jezikov, ki je veja avstronezijske jezikovne družine.[109] Govorijo se tudi kreolske različice, ki temeljijo na španščini in so skupno znane kot chavacano. Številni filipinski negritski jeziki imajo edinstven besednjak, ki je preživel avstronezijsko akulturacijo.[110]
Filipinščina in angleščina sta uradna jezika države. Filipinščina, standardizirana različica tagalogščine, se govori predvsem v Metro Manili. Filipinščina in angleščina se uporabljata v vladi, izobraževanju, tisku, radiodifuznih medijih in poslovanju, pogosto s tretjim lokalnim jezikom. Leta 2020 so bili najpogostejši jeziki, ki so se običajno govorili doma, tagalogščina, binisaja, hiligajnonščina, ilokanščina, cebuanščina in bikolščina.
Kultura
[uredi | uredi kodo]Filipini so zelo kulturno raznoliki predvsem zaradi razdrobljene geografije države. Španska in ameriška kultura sta zaradi dolge kolonizacije močno vplivali na filipinsko kulturo. Kulture Lumadov z Mindanaa in arhipelaga Sulu so se razvile izrazito, saj so imele omejen španski vpliv in večji vpliv bližnjih islamskih regij. Avtohtone skupine, kot so Igoroti, so ohranile svoje predkolonialne običaje in tradicije z upiranjem Špancem. Vendar se je v 19. stoletju pojavila nacionalna identiteta s skupnimi nacionalnimi simboli ter kulturnimi in zgodovinskimi osredji.[111]
Filipinske vrednote temeljijo predvsem na osebnih zavezništvih, ki temeljijo na sorodstvu, obveznostih, prijateljstvu, veri (zlasti krščanstvu) in trgovini. Družina je osrednjega pomena za filipinski družbi; norme, kot so zvestoba, ohranjanje tesnih odnosov in skrb za ostarele starše, so v filipinski družbi globoko zakoreninjene.
Kuhinja
[uredi | uredi kodo]
Tradicionalna filipinska kuhinja se je od svojih malajsko-polinezijskih začetkov razvijala od 16. stoletja. Nanjo so vplivale predvsem hispanske, kitajske in ameriške kuhinje, ki so bile prilagojene filipinskemu okusu. Filipinci imajo raje močne okuse, osredotočene na sladke, slane in kisle kombinacije. Regionalne razlike obstajajo po vsej državi; riž je glavna vrsta škroba, vendar je manioka pogostejša v delih Mindanaa. Adobo je neuradna nacionalna jed. Druge priljubljene jedi so lechón, kare-kare, sinigang, pancit, lumpia in arroz caldo. Tradicionalne sladice so kakanin (riževe pogače), ki vključujejo puto, suman in bibingko. Sestavine, kot so calamansi, ube in pili, se uporabljajo v filipinskih sladicah. Velikodušna uporaba začimb, kot so patis, bagoong in toyo, daje značilen filipinski okus. Obstaja veganska filipinska hrana, ki vključuje laing, lumpiang gulay, ensaladang talong, turon, ginataang bilo-bilo, biko, espasol, banana cue, camote cue, taho, suman, carioca in lumpiang sariwa.
Za razliko od drugih držav vzhodne ali jugovzhodne Azije večina Filipincev ne je s palčkami. Uporabljajo žlice in vilice. Tradicionalno prehranjevanje z rokami ali prsti (znano kot kamayan) se je uporabljalo na manj urbaniziranih območjih, vendar je postalo popularizirano z uvedbo filipinske hrane med tujce in mestne prebivalce.
Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Čeprav je Manila glavno mesto države, je sedež vlade v regiji nacionalnega glavnega mesta, splošno znani kot Metro Manila, katere del je tudi mesto Manila.[2][3] Številne nacionalne vladne institucije so na različnih delih Metro Manile, poleg palače Malacañang in drugih institucij/agencij, ki so v glavnem mestu Manila.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Flag and Heraldic Code of the Philippines«. Št. 8491. Metro Manila, Philippines: Official Gazette of the Philippines. 12. februar 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. maja 2017. Pridobljeno 8. marca 2014.
{{navedi revijo}}: Navedi magazine potrebuje|magazine=(pomoč); Prezrt neznani parameter|chamber=(pomoč) - ↑ »Establishing Manila as the Capital of the Philippines and as the Permanent Seat of the National Government«. Št. 940, s. 1976. Manila, Philippines: Official Gazette of the Republic of the Philippines. 29. maj 1976. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. maja 2017. Pridobljeno 4. aprila 2015.
{{navedi revijo}}: Navedi magazine potrebuje|magazine=(pomoč); Prezrt neznani parameter|chamber=(pomoč) - ↑ »Quezon City Local Government – Background«. Quezon City Local Government. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. avgusta 2020. Pridobljeno 25. avgusta 2020.
- ↑ »DepEd adds 7 languages to mother tongue-based education for Kinder to Grade 3«. GMA News Online (v angleščini). 13. julij 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. decembra 2013. Pridobljeno 8. februarja 2023.
- ↑ »Philippines country profile«. BBC News. 19. december 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2023. Pridobljeno 10. januarja 2024.
- ↑ »Philippines«. Central Intelligence Agency. 27. februar 2023. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. januarja 2021. Pridobljeno 24. februarja 2023 – prek CIA.gov.
- 1 2 »Philippines«. The World Factbook. Central Intelligence Agency. 7. junij 2023. Pridobljeno 19. junija 2023.
- ↑ Mapa, Dennis. »2024 Census of Population (POPCEN) Population Counts Declared Official by the President« (tiskovna objava). Philippine Statistics Authority.
- 1 2 3 4 »World Economic Outlook Database (April 2026 Edition)«. www.imf.org. International Monetary Fund. 14. april 2026. Pridobljeno 19. aprila 2026.
- ↑ GINI Report - Philippines (poročilo). World Bank Group.
- ↑ »Human Development Report 2025« (PDF) (v angleščini). United Nations Development Programme. 6. maj 2025. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 6. maja 2025. Pridobljeno 6. maja 2025.
- ↑ »More islands, more fun in PH« (v angleščini). 20. februar 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2018. Pridobljeno 20. junija 2018.
- ↑ Scott, William Henry (1994). Barangay: Sixteenth-century Philippine Culture and Society. Quezon City, Philippines: Ateneo de Manila University Press. ISBN 978-971-550-135-4. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 18. oktobra 2015.
- ↑ Malcolm, George A. (1916). The Government of the Philippine Islands: Its Development and Fundamentals. Philippine Law Collection (v angleščini). Rochester, N.Y.: Lawyers Co-operative Publishing Company. str. 3. OCLC 578245510. Arhivirano iz spletišča dne 17. februarja 2023. Pridobljeno 12. februarja 2023.
- ↑ Spate, Oskar H.K. (november 2004) [1979]. »Chapter 4. Magellan's Successors: Loaysa to Urdaneta. Two failures: Grijalva and Villalobos«. The Spanish Lake. The Pacific since Magellan. Vol. I. London: Taylor & Francis. str. 97. doi:10.22459/SL.11.2004. ISBN 978-0-7099-0049-8. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. avgusta 2008. Pridobljeno 6. julija 2020.
- ↑ Tarling, Nicholas, ur. (1999). The Cambridge History of Southeast Asia (v angleščini). Vol. 2: From c. 1500 to c. 1800. Cambridge, England: Cambridge University Press. str. 12. ISBN 978-0-521-66370-0. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2023. Pridobljeno 2. aprila 2023.
- ↑ »The 1899 Malolos Constitution«. Official Gazette of the Republic of the Philippines (v španščini in angleščini). Título I – De la República; Articulo 1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. junija 2017. Pridobljeno 11. februarja 2023.
- ↑ Constantino, Renato (1975). The Philippines: A Past Revisited. Quezon City, Philippines: Tala Pub. Services. ISBN 978-971-8958-00-1. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 3. februarja 2024.
- ↑ »The Jones Law of 1916«. Official Gazette of the Republic of the Philippines. 29. avgust 1916. Section 1.―The Philippines. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. avgusta 2017. Pridobljeno 12. marca 2021.
- ↑ »The 1935 Constitution«. Official Gazette of the Republic of the Philippines. Article XVII, Section 1. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. junija 2017. Pridobljeno 11. februarja 2023.
- ↑ »1973 Constitution of the Republic of the Philippines«. Official Gazette of the Republic of the Philippines. 17. januar 1973. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. junija 2017. Pridobljeno 14. marca 2021.
- ↑ »The Constitution of the Republic of the Philippines«. Official Gazette of the Republic of the Philippines. 11. februar 1987. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. junija 2017. Pridobljeno 14. marca 2021.
- ↑ Ingicco, T.; van den Bergh, G. D.; Jago-on, C.; Bahain, J.; Chacón, M. G.; Amano, N.; Forestier, H.; King, C.; Manalo, K.; Nomade, S.; Pereira, A.; Reyes, M. C.; Sémah, A.; Shao, Q.; Voinchet, P.; Falguères, C.; Albers, P.C.H.; Lising, M.; Lyras, G.; Yurnaldi, D.; Rochette, P.; Bautista, A.; de Vos, J. (1. maj 2018). »Earliest known hominin activity in the Philippines by 709 thousand years ago«. Nature. 557 (7704). University of Wollongong: 233–237. Bibcode:2018Natur.557..233I. doi:10.1038/s41586-018-0072-8. ISSN 0028-0836. PMID 29720661. S2CID 256771231. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. aprila 2019.
- ↑ Greshko, Michael; Wei-Haas, Maya (10. april 2019). »New species of ancient human discovered in the Philippines«. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. aprila 2019. Pridobljeno 24. oktobra 2020.
- ↑ Rincon, Paul (10. april 2019). »New human species found in Philippines«. BBC News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. aprila 2019. Pridobljeno 24. oktobra 2020.
- ↑ Détroit, Florent; Dizon, Eusebio; Falguères, Christophe; Hameau, Sébastien; Ronquillo, Wilfredo; Sémah, François (2004). »Upper Pleistocene Homo sapiens from the Tabon cave (Palawan, The Philippines): description and dating of new discoveries« (PDF). Human Palaeontology and Prehistory. 3 (2004). Elsevier: 705–712. Bibcode:2004CRPal...3..705D. doi:10.1016/j.crpv.2004.06.004. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 18. februarja 2015.
- ↑ Jett, Stephen C. (2017). Ancient Ocean Crossings: Reconsidering the Case for Contacts with the Pre-Columbian Americas. Tuscaloosa, Ala.: University of Alabama Press. str. 168–171. ISBN 978-0-8173-1939-7. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 23. maja 2020.
- ↑ Brown, Jessica; Mitchell, Nora J.; Beresford, Michael, ur. (2005). The Protected Landscape Approach: Linking Nature, Culture and Community (PDF) (v angleščini). Gland, Switzerland and Cambridge, England: International Union for Conservation of Nature (IUCN). str. 101–102. ISBN 978-2-8317-0797-6. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. aprila 2018. Pridobljeno 19. marca 2023.
- ↑ Scott, William Henry (1984). Prehispanic Source Materials for the Study of Philippine History. Quezon City, Philippines: New Day Publishers. str. 17. ISBN 978-971-10-0227-5. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 20. aprila 2023.
- ↑ Ness, Immanuel (2014). Bellwood, Peter (ur.). The Global Prehistory of Human Migration. Chichester, West Sussex, England: Wiley-Blackwell. str. 289. ISBN 978-1-118-97059-1. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 2. septembra 2020.
- ↑ Hung, Hsiao-Chun; Iizuka, Yoshiyuki; Bellwood, Peter; Nguyen, Kim Dung; Bellina, Bérénice; Silapanth, Praon; Dizon, Eusebio; Santiago, Rey; Datan, Ipoi; Manton, Jonathan H. (11. december 2007). »Ancient jades map 3,000 years of prehistoric exchange in Southeast Asia«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 104 (50). National Academy of Sciences: 19745–19750. doi:10.1073/pnas.0707304104. PMC 2148369. PMID 18048347.
- ↑ Legarda, Benito Jr. (2001). »Cultural Landmarks and their Interactions with Economic Factors in the Second Millennium in the Philippines«. Kinaadman (Wisdom): A Journal of the Southern Philippines. 23. Xavier University – Ateneo de Cagayan: 40.
- ↑ Aguilar, Filomeno (1. januar 2015). »The Passing of Rice Spirits: Cosmology, Technology, and Gender Relations in the Colonial Philippines«. History Department Faculty Publications.
- ↑ Postma, Antoon (1992). »The Laguna Copper-Plate Inscription: Text and Commentary«. Philippine Studies. 40 (2). Quezon City, Philippines: Ateneo de Manila University: 182–203. ISSN 0031-7837. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. decembra 2015.
- ↑ de Graaf, Hermanus Johannes; Kennedy, Joseph; Scott, William Henry (1977). Geschichte: Lieferung 2 (v angleščini). Leiden, Switzerland: Brill. str. 198. ISBN 978-90-04-04859-1. Arhivirano iz spletišča dne 6. marca 2023. Pridobljeno 18. februarja 2023.
- ↑ Ramirez-Faria, Carlos (2007). »Philippines«. Concise Encyclopedia of World History. New Delhi, India: Atlantic Books. str. 560. ISBN 978-81-269-0775-5. Arhivirano iz spletišča dne 17. januarja 2023. Pridobljeno 18. februarja 2023.
{{navedi enciklopedijo}}: Prezrto besedilo »Atlantic Publishers & Distributors« (pomoč) - ↑ Evangelista, Alfredo E. (1965). »Identifying Some Intrusive Archaeological Materials Found in Philippine Proto-historic Sites« (PDF). Asian Studies: Journal of Critical Perspectives on Asia. 3 (1). Asian Center, University of the Philippines: 87–88. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. aprila 2023. Pridobljeno 29. aprila 2023.
- ↑ Ring, Trudy; Salkin, Robert M. & La Boda, Sharon (1996). International Dictionary of Historic Places: Asia and Oceania. Chicago, Ill.: Taylor & Francis. str. 565–569. ISBN 978-1-884964-04-6. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 22. avgusta 2020.
- ↑ Quezon, Manuel L. III; Goitia, Pocholo, ur. (2016). Historical Atlas of the Republic. Manila, Philippines: Presidential Communications Development and Strategic Planning Office. str. 64. ISBN 978-971-95551-6-2.
- ↑ Arcilla, José S. (1998). An Introduction to Philippine History (Fourth enlarged izd.). Quezon City, Philippines: Ateneo de Manila University Press. str. 15. ISBN 978-971-550-261-0.
- ↑ Tan, Samuel K. (2008). A History of the Philippines. Quezon City, Philippines: University of the Philippines Press. str. 37. ISBN 978-971-542-568-1.
- ↑ Guillermo, Artemio R. (2012). Historical Dictionary of the Philippines. Historical Dictionaries of Asia, Oceania, and the Middle East (Third izd.). Lanham, Md.: The Scarecrow Press. ISBN 978-0-8108-7246-2. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 28. septembra 2020.
- ↑ Wing, J.T. (2015). Roots of Empire: Forests and State Power in Early Modern Spain, c.1500–1750. Brill's Series in the History of the Environment. Brill. str. 109. ISBN 978-90-04-26137-2. Arhivirano iz spletišča dne 28. januarja 2024. Pridobljeno 3. februarja 2024.
At the time of Miguel López de Legazpi's voyage in 1564-5, the Philippines were not a unified polity or nation.
- ↑ »West Coast of the Island Of Luzon | Tourist Attractions«. Arhivirano iz spletišča dne 6. decembra 2016. Pridobljeno 6. decembra 2016.
- ↑ Santiago, Fernando A. Jr. (2006). »Isang Maikling Kasaysayan ng Pandacan, Maynila 1589–1898« [A Short History of Pandacan, Manila 1589–1898]. Malay (v filipinščina). 19 (2). De La Salle University: 70–87. ISSN 2243-7851. Arhivirano iz spletišča dne 21. avgusta 2020. Pridobljeno 18. julija 2008 – prek Philippine E-Journals.
- ↑ Giráldez, Arturo (19. marec 2015). The Age of Trade: The Manila Galleons and the Dawn of the Global Economy (v angleščini). Lanham, Md.: Rowman & Littlefield. str. 2. ISBN 978-1-4422-4352-1. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2023. Pridobljeno 2. aprila 2023.
- ↑ Schumacher, John N. (1984). »Syncretism in Philippine Catholicism: Its Historical Causes«. Philippine Studies. 32 (3). Quezon City, Philippines: Ateneo de Manila University Press: 254. ISSN 2244-1093. JSTOR 42632710. OCLC 6015358201. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2023. Pridobljeno 5. oktobra 2023.
- ↑ McCarthy, William J. (1. december 1995). »The Yards at Cavite: Shipbuilding in the Early Colonial Philippines«. International Journal of Maritime History. 7 (2). SAGE Publications: 149–162. doi:10.1177/084387149500700208. S2CID 163709949.
- ↑ Hoadley, Stephen; Ruland, Jurgen, ur. (2006). Asian Security Reassessed (v angleščini). Singapore: Institute of Southeast Asian Studies. str. 215. ISBN 978-981-230-400-1. Arhivirano iz spletišča dne 19. marca 2023. Pridobljeno 19. marca 2023.
- ↑ Warren, James Francis (2007). The Sulu Zone, 1768–1898: The Dynamics of External Trade, Slavery, and Ethnicity in the Transformation of a Southeast Asian Maritime State (Second izd.). Singapore: NUS Press. str. 124. ISBN 978-9971-69-386-2. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 22. avgusta 2020.
- ↑ Acibo, Libert Amorganda; Galicano-Adanza, Estela (1995). Jose P. Rizal: His Life, Works, and Role in the Philippine Revolution (v angleščini). Manila, Philippines: REX Book Store, Inc. str. 46–47. ISBN 978-971-23-1837-5. Arhivirano iz spletišča dne 17. februarja 2023. Pridobljeno 12. februarja 2023.
- ↑ Borromeo-Buehler, Soledad (1998). The Cry of Balintawak: A Contrived Controversy: A Textual Analysis with Appended Documents. Quezon City, Philippines: Ateneo de Manila University Press. str. 7. ISBN 978-971-550-278-8. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 16. januarja 2021.
- ↑ Abinales, Patricio N. (8. julij 2022). Modern Philippines. Understanding Modern Nations (v angleščini). Santa Barbara, Calif.: ABC-CLIO. ISBN 978-1-4408-6005-8. Arhivirano iz spletišča dne 17. februarja 2023. Pridobljeno 12. februarja 2023.
- ↑ Fantina, Robert (2006). Desertion and the American Soldier, 1776–2006. New York: Algora Publishing. str. 83. ISBN 978-0-87586-454-9.
- ↑ Novesteras, Arsenio P. (2002). Isang Lahi... Isang Mithi [One Race... One Desire] (v Filipino). Makati, Philippines: Salesiana Publishers, Inc. str. 28, 137, 184. ISBN 971-522-427-X.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava) - ↑ Starr, J. Barton, ur. (september 1988). The United States Constitution: Its Birth, Growth, and Influence in Asia. Hong Kong, China: Hong Kong University Press. str. 260. ISBN 978-962-209-201-3. Arhivirano iz spletišča dne 11. februarja 2023. Pridobljeno 19. januarja 2021.
- ↑ Tucker, Spencer, ur. (20. maj 2009). »Philippine-American War«. The Encyclopedia of the Spanish-American and Philippine-American Wars: A Political, Social, and Military History (v angleščini). Vol. I: A–L (Illustrated izd.). Santa Barbara, Calif.: ABC-CLIO. str. 478. ISBN 978-1-85109-951-1. Arhivirano iz spletišča dne 23. septembra 2023. Pridobljeno 25. julija 2021.
- ↑ Rogers, Mark M.; Bamat, Tom; Ideh, Julie, ur. (24. marec 2008). Pursuing Just Peace: An Overview and Case Studies for Faith-Based Peacebuilders (v angleščini). Baltimore, Md.: Catholic Relief Services. str. 119. ISBN 978-1-61492-030-4. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. februarja 2009. Pridobljeno 25. aprila 2023.
- ↑ Go, J. (1999). Colonial Reception and Cultural Reproduction: Filipino Elites and United States Tutelary Rule. Journal of Historical Sociology, 12, 337–368. https://doi.org/10.1111/1467-6443.00096
- ↑ Kennedy, G. (2017). Filling the Void?: Anglo-American Strategic Relations, Philippine Independence, and the Containment of Japan, 1932–1937. The International History Review, 39, 836–859. https://doi.org/10.1080/07075332.2017.1283639
- ↑ Chamberlain, Sharon W. (5. marec 2019). A Reckoning: Philippine Trials of Japanese War Criminals. New Perspectives in Southeast Asian Studies. Madison, Wis.: University of Wisconsin Press. str. 11. ISBN 978-0-299-31860-4. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 16. februarja 2021.
- ↑ Treaties and Other International Agreements of the United States of America; 1776–1949 (PDF). Vol. II. United States: United States Department of State. 1974. str. 3–6. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 24. avgusta 2021.
- ↑ »July 4, 1946: The Philippines Gained Independence from the United States«. The National WWII Museum | New Orleans (v angleščini). 2. julij 2021. Pridobljeno 31. julija 2026.
- ↑ Weatherbee, Donald E.; Emmers, Ralf; Pangestu, Mari; Sebastian, Leonard C. (2005). International Relations in Southeast Asia: The Struggle for Autonomy. Lanham, Md.: Rowman & Littlefield. str. 68–69. ISBN 978-0-7425-2842-0. Arhivirano iz spletišča dne 4. junija 2020. Pridobljeno 18. oktobra 2015.
- ↑ Leary, Virginia A.; Ellis, A. A.; Madlener, Kurt (1984). »Chapter 1: An Overview of Human Rights«. The Philippines: Human Rights After Martial Law: Report of a Mission (PDF) (poročilo). Geneva, Switzerland: International Commission of Jurists. ISBN 978-92-9037-023-9. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. marca 2014. Pridobljeno 12. februarja 2023.
- ↑ Raquiza, Antoinette R. (17. junij 2013). State Structure, Policy Formation, and Economic Development in Southeast Asia: The Political Economy of Thailand and the Philippines. Routledge Studies in the Growth Economies of Asia (v angleščini). London: Routledge. str. 40–41. ISBN 978-1-136-50502-7. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 18. februarja 2023.
- ↑ Atwood, J. Brian; Schuette, Keith E. A Path to Democratic Renewal (PDF) (poročilo). str. 350. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 12. maja 2014 – prek National Democratic Institute for International Affairs and International Republican Institute.
- ↑ Atienza, Maria Ela L., ur. (2019). Chronology of the 1987 Philippine Constitution (PDF). Public Policy Monographs. Quezon City, Philippines: University of the Philippines Center for Integrative and Development Studies. str. 4–11. ISBN 978-971-742-119-3. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25. oktobra 2020. Pridobljeno 19. oktobra 2024.
- ↑ Newhall, Chris; Hendley, James W. II & Stauffer, Peter H. (28. februar 2005). »The Cataclysmic 1991 Eruption of Mount Pinatubo, Philippines (U.S. Geological Survey Fact Sheet 113-97)« (PDF). Reducing the Risk from Volcano Hazards. U.S. Department of the Interior; U.S. Geological Survey. OCLC 731752857. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17. februarja 2006. Pridobljeno 22. aprila 2023.
- ↑ Landler, Mark (9. februar 2001). »In Philippines, The Economy As Casualty; The President Ousted, a Credibility Repair Job«. The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. januarja 2010. Pridobljeno 8. februarja 2023.
- ↑ »Know before you go: the Philippines«. National Geographic. 4. junij 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. februarja 2021. Pridobljeno 4. aprila 2021.
- ↑ »More islands, more fun in PH«. cnn. CNN Philippines. 20. februar 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. junija 2018. Pridobljeno 5. julija 2020.
- ↑ »Land Use and Land Classification of the Philippines« (PDF). Infomapper. 1 (2). National Mapping and Resource Information Authority: 10. december 1991. ISSN 0117-1674. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. januarja 2021.
- ↑ Boquet, Yves (2017). The Philippine Archipelago. Springer Geography. Cham, Switzerland: Springer. ISBN 978-3-319-51926-5. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2024. Pridobljeno 25. aprila 2023.
- ↑ »Philippines – A country profile«. Eye on Asia (v angleščini). Government of Singapore. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2020. Pridobljeno 26. februarja 2023.
- ↑ Greenlees, Donald and Arnold, Wayne (2006-12-29). "Asia scrambles to fix quake damage to data cables". CNET News.com.
- ↑ TeleGeography (2024). »Submarine Cable Map: Philippines«. Submarine Cable Map. Pridobljeno 22. decembra 2025.
- ↑ Taipei Times Editorial (6. september 2024). »Pacific cables require protection«. Taipei Times. Pridobljeno 22. decembra 2025.
- ↑ »Fisheries, Ecosystems and Biodiversity; Catches by Taxon in the waters of Philippines«. Sea Around Us. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2023. Pridobljeno 5. februarja 2023.
- ↑ »Laguna de Bay«. Laguna Lake Development Authority. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. junija 2020. Pridobljeno 18. avgusta 2007.
- ↑ Berckhemer, H.; Hsü, K., ur. (1982). Alpine-Mediterranean Geodynamics. Geodynamics Series (v angleščini). Vol. 7. Washington, D.C.: American Geophysical Union. str. 31. ISBN 978-978-087-590-9. Arhivirano iz spletišča dne 12. februarja 2023. Pridobljeno 11. marca 2022.
- ↑ Bryner, Leonid (1. september 1969). »Ore Deposits of the Philippines Their Geology«. Economic Geology. 64 (6). Economic Geology Publishing Company: 645–647. CiteSeerX 10.1.1.875.7878. doi:10.2113/gsecongeo.64.6.644.
- ↑ Santos, Gabriel Jr. (1974). »Mineral Distribution and Geological Features of the Philippines«. Metallogenetische und Geochemische Provinzen / Metallogenetic and Geochemical Provinces. Vol. 1. Springer Nature. str. 89. doi:10.1007/978-3-7091-4065-9_8. ISBN 978-3-211-81249-5.
- ↑ Cinco, Maricar (3. junij 2016). »Firm sees metal costlier than gold in Romblon sea«. Philippine Daily Inquirer. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. julija 2020. Pridobljeno 24. julija 2020.
- ↑ Schneider, Keith (8. junij 2017). »The Philippines, a nation rich in precious metals, encounters powerful opposition to mining«. Mongabay. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. julija 2017. Pridobljeno 18. julija 2020.
- ↑ »Climate of the Philippines«. Philippine Atmospheric, Geophysical and Astronomical Services Administration. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. aprila 2018. Pridobljeno 24. julija 2020.
- ↑ Chong, Kee-Chai; Smith, Ian R. & Lizarondo, Maura S. (februar 1982). »Chapter III: The transformation sub-system: cultivation to market size in fishponds«. Economics of the Philippine Milkfish Resource System. Tokyo, Japan: United Nations University Press. ISBN 978-92-808-0346-4. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. julija 2011. Pridobljeno 4. julija 2020.
- ↑ Kapucu, Naim; Liou, Kuotsai Tom, ur. (11. april 2014). Disaster and Development: Examining Global Issues and Cases. Environmental Hazards (v angleščini). New York: Springer Science+Business Media. str. 292. ISBN 978-3-319-04468-2. Arhivirano iz spletišča dne 6. marca 2023. Pridobljeno 22. februarja 2023.
- ↑ Philippine Historical Association; New Day Publishers (1999). Philippine Presidents: 100 Years. Quezon City, Philippines: Philippine Historical Association. str. 338. ISBN 978-971-10-1027-0. Arhivirano iz spletišča dne 11. marca 2023. Pridobljeno 11. marca 2023.
- ↑ Unesco
- ↑ Unesco
- ↑ Unesco
- ↑ »Provincial Summary: Number of Provinces, Cities, Municipalities and Barangays, by Region as of September 30, 2016« (PDF). Philippine Statistics Authority. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 10. januarja 2017. Pridobljeno 5. januarja 2017.
- ↑ Tusalem, Rollin F (9. april 2019). »Imperial Manila: How institutions and political geography disadvantage Philippine provinces«. Asian Journal of Comparative Politics. 5 (3). SAGE Publications Ltd: 8–9, 11–12. doi:10.1177/2057891119841441. S2CID 159099808.
- ↑ Mapa, Dennis S. (23. julij 2021). Highlights of the Population Density of the Philippines 2020 Census of Population and Housing (2020 CPH) (poročilo). Philippine Statistics Authority. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. julija 2021. Pridobljeno 12. februarja 2023.
- ↑ de Villiers, Bertus (2015). »Special regional autonomy in a unitary system – preliminary observations on the case of the Bangsomoro homeland in the Philippines«. Verfassung und Recht in Übersee / Law and Politics in Africa, Asia and Latin America. 48 (2). Nomos-Verlagsgesellschaft: 205–226. doi:10.5771/0506-7286-2015-2-205. ISSN 0506-7286. JSTOR 26160114.
- ↑ »Federal Systems, Intergovernmental Relations and Federated Regions« (PDF). idea.int. International IDEA. november 2019. Pridobljeno 26. maja 2026.
Sedanji sistem vladanja obstaja že od španske kolonialne vladavine, logika, ki je bila takrat v ozadju, pa je bila olajšanje izvoza blaga iz kolonije (Filipinov) v kolonizatorsko državo (Španijo). Kolonialno vladavino je zdaj nadomestila tako imenovana »imperialna Manila«. Čeprav so bili poskusi reševanja te težave, kot je decentralizacija, je bila večina posegov neuspešna, saj so bili vsi omejeni na trenutno unitarno obliko vladanja
- ↑ Atienza, Maria Ela L.; Arugay, Aries A.; Dee, Francis Joseph A.; Encinas-Franco, Jean; Go, Jan Robert R.; Panao, Rogelio Alicor L.; Jimenez, Alinia Jesam D. (2020). Atienza, Maria Ela L.; Cats-Baril, Amanda (ur.). Constitutional Performance Assessment of the 1987 Philippine Constitution: Summary of Findings (PDF) (poročilo). Stockholm, Sweden and Quezon City, Philippines: International Institute for Democracy and Electoral Assistance; University of the Philippines Center for Integrative and Development Studies. str. 37. doi:10.31752/idea.2020.2. ISBN 978-91-7671-299-3. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. marca 2021. Pridobljeno 1. decembra 2020.
- ↑ »World Economic Outlook (October 2025)«. International Monetary Fund. oktober 2025. Pridobljeno 10. aprila 2026.
- ↑ »Unemployment Rate Declined to 5.1 Percent as Labor Market Conditions Improved in February 2026«. psa.gov.ph. 8. april 2026. Pridobljeno 10. aprila 2026.</ref Bruto mednarodne rezerve so marca 2026 znašale 106,64 milijarde ameriških dolarjev. Razmerje med dolgom in BDP se je konec leta 2023 zmanjšalo na 60,2 odstotka s 17-letnega maksimuma 63,7 odstotka konec tretjega četrtletja istega leta in kaže na odpornost med pandemijo COVID-19.<ref>Gonzalez, Anna Leah. »PH debt-to-GDP improves in 2023«. Philippine News Agency. Arhivirano iz spletišča dne 31. januarja 2024.
- ↑ International Monetary Fund. Monetary and Capital Markets Department (17. september 1999). Annual Report on Exchange Arrangements and Exchange Restrictions 1999 (PDF) (poročilo). Washington, D.C.: International Monetary Fund. str. 683. ISBN 978-1-4519-4280-4. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. aprila 2023. Pridobljeno 17. aprila 2023.
- ↑ Frost, Charles (31. maj 2015). »Best Place to Retire«. The Wall Street Journal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. junija 2015. Pridobljeno 6. julija 2020.
- ↑ Department of Environment and Natural Resources; Bureau of Fisheries and Aquatic Resources of the Department of Agriculture; Department of the Interior and Local Government (2001). Coastal Management Orientation and Overview (PDF). Philippine Coastal Management Guidebook Series. Vol. 1. Cebu City, Philippines: Coastal Resource Management Project of the Department of Environment and Natural Resources. str. 4, 9. ISBN 978-971-92289-0-5. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 12. julija 2018. Pridobljeno 7. avgusta 2024 – prek Foreign-Assisted and Special Projects Service (FASPS) eLibrary.
- ↑ Mapa, Dennis S. (4. julij 2022). »Urban Population of the Philippines (2020 Census of Population and Housing)« (PDF) (tiskovna objava). Philippine Statistics Authority. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. julija 2022. Pridobljeno 20. maja 2023.
- ↑ Demographia World Urban Areas (PDF) (poročilo) (18th Annual izd.). Demographia. julij 2022. str. 23. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. februarja 2023. Pridobljeno 8. februarja 2023.
- ↑ Mapa, Claire Dennis S. (15. avgust 2022). »Proportion of Poor Filipinos was Recorded at 18.1 Percent in 2021«. Philippine Statistics Authority (tiskovna objava). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. avgusta 2022. Pridobljeno 8. novembra 2022.
- ↑ Cariño, Jacqueline K. (november 2012). Country Technical Note on Indigenous Peoples' Issues; Republic of the Philippines (tehnično poročilo). International Fund for Agricultural Development. str. 3–5, 31–47. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. avgusta 2021. Pridobljeno 11. novembra 2022.
- ↑ »Extinct humanoid species may have lived in PHL«. GMA News Online (v angleščini). 31. avgust 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. decembra 2018. Pridobljeno 8. februarja 2023.
- ↑ »Philippines«. Ethnologue (v angleščini). Dallas, TX: SIL International. 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. marca 2013. Pridobljeno 8. februarja 2023.
- ↑ Reid, Lawrence A. (1. junij 1994). »Possible Non-Austronesian Lexical Elements in Philippine Negrito Languages«. Oceanic Linguistics. 33 (1). Honolulu, Hawaii: University of Hawaiʻi Press: 37–72. doi:10.2307/3623000. hdl:10125/32986. JSTOR 3623000. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. julija 2022. Pridobljeno 18. februarja 2023 – prek ScholarSpace.
- ↑ Bankoff, Greg; Weekley, Kathleen (2017). Post-Colonial National Identity in the Philippines: Celebrating the Centennial of Independence. Routledge Revivals. London: Routledge. ISBN 978-1-351-74209-2.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Družinska enciklopedija Guinness (8. izd.). Ljubljana: Slovenska knjiga. 2001. COBISS 110352384. ISBN 961-210-034-9.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- Government of the Philippines Arhivirano June 9, 2007, na Wayback Machine.
- Official Gazette Arhivirano January 14, 2022, na Wayback Machine.
- "Philippines" profile at BBC News
- "Philippines" at UCB Libraries (archived May 21, 2011)
Filipini na OpenStreetMap
Wikimedia Atlas - Philippines