Books Edited by Kajetan Gantar
![Research paper thumbnail of Sofokles: Ojdip v Kolonu [Sophocles: Oedipus Coloneus]](https://attachments.academia-assets.com/63055948/thumbnails/1.jpg)
Celjska Mohorjeva, 2010
Z Ojdipom v Kolonu je grški tragik Sofokles premostil dogajanje v dveh svojih starejših dramah, K... more Z Ojdipom v Kolonu je grški tragik Sofokles premostil dogajanje v dveh svojih starejših dramah, Kralju Ojdipu in Antigoni, ter pri skoraj devetdesetih letih ustvaril labodji spev. Nekdanji kralj Ojdip, ki se je po razkritju nehotne vpletenosti v očetomor in incest sam oslepil – njegova
slepota je rdeča nit drame, Sofokles nanjo opozori že v prvem verzu – se po letih tavanja z Antigono ustavi v Atenah. Zaničevani in nemočni starec, antični kralj Lear, je prepuščen muham ali naklonjenosti krajevnih veljakov in usmiljenju ali brezbrižnosti lastnih otrok, Antigone in Ismene ter Eteokla in Polinejka. A kdor vidi, je slep, znova
ugotavlja Sofokles, in šele kdor je slep, v resnici vidi. Ojdip kot tebanski kralj ni bil tisto, kar so v njem videli someščani, kot berač in begunec pa po dolgem trpljenju ni to, za kar ga imajo zdaj. V Tebah je veljal za rešitelja in modrega vladarja, ki je strl Sfingino uganko, vendar ni vedel niti tega, kdo je, zaradi njega je po mestu začela pustošiti kuga. V očeh Atencev sprva obvelja za nadležnega pritepenca, a ga na koncu k sebi pokliče bog, mestu v blagoslov. Čas, v katerem je nastajala drama, je bil bridek tako za pisca kot za njegovo mesto. Atene, ki so se opotekale skozi zadnja leta že izgubljene peloponeške vojne, so se kmalu po Sofoklovi smrti izmučene in sestradane predale Sparti. Ostarelega Sofokla je lastnti sin v sporu s polbratom na sodišču dolžil starostne neprištevnosti, ta izkušnja se najbrž zrcali v trpkem opisu Ojdipovega spora s Polinejkom. »Tedaj je baje starec sodnikom recitiral dramo, ki jo je imel ravno v rokah in jo je nazadnje napisal, Ojdipa v Kolonu,«
pripoveduje Ciceron v svojem razmišljanju o starosti. »Nato je sodnike vprašal, ali lahko takšno pesem ustvari nekdo, ki je neprišteven. Po recitaciji so sodniki izrekli oprostilno sodbo.«
Uploads
Books Edited by Kajetan Gantar
slepota je rdeča nit drame, Sofokles nanjo opozori že v prvem verzu – se po letih tavanja z Antigono ustavi v Atenah. Zaničevani in nemočni starec, antični kralj Lear, je prepuščen muham ali naklonjenosti krajevnih veljakov in usmiljenju ali brezbrižnosti lastnih otrok, Antigone in Ismene ter Eteokla in Polinejka. A kdor vidi, je slep, znova
ugotavlja Sofokles, in šele kdor je slep, v resnici vidi. Ojdip kot tebanski kralj ni bil tisto, kar so v njem videli someščani, kot berač in begunec pa po dolgem trpljenju ni to, za kar ga imajo zdaj. V Tebah je veljal za rešitelja in modrega vladarja, ki je strl Sfingino uganko, vendar ni vedel niti tega, kdo je, zaradi njega je po mestu začela pustošiti kuga. V očeh Atencev sprva obvelja za nadležnega pritepenca, a ga na koncu k sebi pokliče bog, mestu v blagoslov. Čas, v katerem je nastajala drama, je bil bridek tako za pisca kot za njegovo mesto. Atene, ki so se opotekale skozi zadnja leta že izgubljene peloponeške vojne, so se kmalu po Sofoklovi smrti izmučene in sestradane predale Sparti. Ostarelega Sofokla je lastnti sin v sporu s polbratom na sodišču dolžil starostne neprištevnosti, ta izkušnja se najbrž zrcali v trpkem opisu Ojdipovega spora s Polinejkom. »Tedaj je baje starec sodnikom recitiral dramo, ki jo je imel ravno v rokah in jo je nazadnje napisal, Ojdipa v Kolonu,«
pripoveduje Ciceron v svojem razmišljanju o starosti. »Nato je sodnike vprašal, ali lahko takšno pesem ustvari nekdo, ki je neprišteven. Po recitaciji so sodniki izrekli oprostilno sodbo.«
slepota je rdeča nit drame, Sofokles nanjo opozori že v prvem verzu – se po letih tavanja z Antigono ustavi v Atenah. Zaničevani in nemočni starec, antični kralj Lear, je prepuščen muham ali naklonjenosti krajevnih veljakov in usmiljenju ali brezbrižnosti lastnih otrok, Antigone in Ismene ter Eteokla in Polinejka. A kdor vidi, je slep, znova
ugotavlja Sofokles, in šele kdor je slep, v resnici vidi. Ojdip kot tebanski kralj ni bil tisto, kar so v njem videli someščani, kot berač in begunec pa po dolgem trpljenju ni to, za kar ga imajo zdaj. V Tebah je veljal za rešitelja in modrega vladarja, ki je strl Sfingino uganko, vendar ni vedel niti tega, kdo je, zaradi njega je po mestu začela pustošiti kuga. V očeh Atencev sprva obvelja za nadležnega pritepenca, a ga na koncu k sebi pokliče bog, mestu v blagoslov. Čas, v katerem je nastajala drama, je bil bridek tako za pisca kot za njegovo mesto. Atene, ki so se opotekale skozi zadnja leta že izgubljene peloponeške vojne, so se kmalu po Sofoklovi smrti izmučene in sestradane predale Sparti. Ostarelega Sofokla je lastnti sin v sporu s polbratom na sodišču dolžil starostne neprištevnosti, ta izkušnja se najbrž zrcali v trpkem opisu Ojdipovega spora s Polinejkom. »Tedaj je baje starec sodnikom recitiral dramo, ki jo je imel ravno v rokah in jo je nazadnje napisal, Ojdipa v Kolonu,«
pripoveduje Ciceron v svojem razmišljanju o starosti. »Nato je sodnike vprašal, ali lahko takšno pesem ustvari nekdo, ki je neprišteven. Po recitaciji so sodniki izrekli oprostilno sodbo.«